Potlačene frustracije? Kje? No, res jih imam. A s ponedeljkovo ustanovitvijo mape na skorajšnji (oziroma premišljeno določeni) sredini namizja (glede na moje kiklopsko vidno polje se ve) z naslovom DIPLOMA se je vsaj prvi delček teh frustracij razkril in se lahko zdaj veselo spopadam z njo (ali: Se ne napijem na petek zvečer, ko imamo na izi parčkasto druženje in se ne napijem na nedeljo popoldan, ko imamo družinsko kosiljenje, kozarec vina za zraven pa predstavlja samo kozarec vina za zraven in ne glavnega obroka nedeljskega popoldneva, ja). Kar malo katarzično se počutim zdaj, ko tale diplomska frustracija ni več potisnjena v najtemnejši kot temačne kleti, sicer polne neke univerzalne krame in nerazumne navlake, ampak je povsod okrog mene oziroma bleščeče ždi na namizju računalnika. In trka z druge strani ekrana, da ji odprem. In bolšči vame, ko slučajno pogledam kam drugam po računalniškem vesolju. In špika v oko. In v moj notranji gumb za paniko. …
Zanimivo sem diplomo poimenovala frustracija. Malo nezdravo se sliši, ane.