No, olajšali so mi ga – tale teden, ko je moja mami postala moja cimra.
In ko je ta moja cimra vsakodnevno skrbela, da se mi na ritne blazinice niso naselile celulitne obloge … In ko je hkrati ta moja cimra vsakodnevno skrbela tudi, da bi pa vseeno lahko malo celulitnega okrasja dobila na to rit. Prvo z nenehnim spodbujanjem uporabe novih pohodniških palic in z določeno kvoto preplavanih dolžin 25-metrskega bazena, drugo pa z izkoriščanjem celotnega potenciala samopostrežne all you can eat hotelske restavracije, predvsem s prinašanjem novih in novih tortic na mizo, ki so postali pomemben del dveh obrokov – tako kosila pa potem še večerje.
Končni izpisek na računu je potem še vedno nič, ker so se palice pogodile s torticami, me za danes popoldne še vso zaljubljeno nagnale v savno, da zdaj utrujeno pišem, kar moram zapisat.
Zapisat moram, da sem srečno prišla do usb kabla, ki bo ukradenemu kobo-bralniku podal dušo ali Vihro mečev po angleško. In da mi tudi zdaj, ko je cimra s svojimi kovčki odropotala domov, ne bo dolgčas. In še uh-čepke lahko zdaj pospravim. In čisto skromno poudarim – moja mami je zakon.