Strašno slabe volje sem. O pokvarjenem hladilniku z zamrzovalnikom, o pojedini, ki je trajala še dan po vikendu, o tako racionalni porabi hrane na hitro – z golaži, lazanjami, obarami, palačinkami s potem domačo borovničevo marmelado, orehovim kolačem, pečenimi piškami, picami s tuno in picami s suho salamo, z ribjimi palčkami in osliči … Sploh ne morem pisat s pravim navdušenjem, zato ne bom.
Hladilnik z zamrzovalnikom je zdaj popravljen, moja metodologija še ni. Današnji dan sem nameravala preživet depresivno pod kovtrom, ki ga zaenkrat še vedno predstavlja le toplejša rjuha z dekco čez noge, a se je plan zjebal, ko sem živčno razmišljala o bedarijah, ki sem jih včeraj zapisovala pod vprašanja stoosemindvajset evrov vrednega lista papirja.
Ker sem živčno budna vstala že ob deveti uri, sem si skuhala kavo za pocrkljat, ne za budit. A vanjo nepremišljeno vsula dve polni žlici cukra. Fuj.
Poznam terapijo. Je precej dolgočasna za navadne smrtnike, a dolgočasne reči imam jaz rada. Zglancam stanovanje, zrihtam primerno glasbeno podlago s pravimi basi in pravo glasnostjo, si umijem zobe, oblečem nekaj udobnega, potem odponykolesarim do prvega trgovca in kupim nove copate. Nekaj so mi še Body’s Revealed za danes obljubljali … Želodec je ravno pravšnji.