Zajtrk:
Umešana jajčeca, kurja jajca, z lisičkami. In s sto let starim rženim kruhom s semeni!
Kosilo:
Solata s tuno brez lisičk.
… in temu primerno brez fotke.
Večerja:
Lisičkov golaž s pire krompirjem.
Naslednji dan kosilo:
Lisičkov golaž, krompir z blitvo, v pivskem testu utopljeni jajčevci
… in tako dobro, da ni bilo časa kliknit “Say cheese!”. Pa tudi mobitelefonska kamera bi naredila le žaljiv približek. Krompir je bil še kako odveč.
Bistvo tega mojega lisičjega jedilnika ni v tem, da bomo kritizirali, kako baba od fotografa ne ceni fotografije in kako da si kaj takega drzne objavljati javno. Ni v tem, da bi brihtala komurkoli z idejami za izviren meni jutri in pojutrišnjem. Bistvo je pač v tem, da se hvalim, kako od zadovoljstva je grulil moj želodčič, in v tem, da so moji roditelji neverjetno ponosni, da lahko zdaj tudi zame napolnijo gobarsko košarico in s tem še dodatno urico preživijo tam na pokljuškem luftu.