Še, še se razvajam, poneumljam in debelim.

V osamljenem petkovem večeru, s krofi in celo sezono Dexterja pred s cukrom namazanim nosom.
Pa paše. No, ne paše tako zelo, kolikor pa drži, da tako mora bit. Ker kot bitch/jamrajoča družba nisem med zelo priljubljenimi sospalci/sokuhalci/sostanovalci in niti sama nisem kaj preveč zainteresirana za karkoli – en prijazen mail puščam v čakanju že tri dni na primer. V bistvu sem še vedno v stanju, ko bi takoj bruhnila v jok, če bi se v nekaj malo bolj analitično poglobila. Kot v današnji trenutek, ko bi lahko polomljena obležala pod zadnjo gumo nekega terenca, ki me ni videl, ko sem ga obšla z zadnje strani, in naglo zapeljal rikverc, da je počohal moj noht na mezincu. Kar odvilo se mi je par scenarijev, a srečno prišla do tistih happypek krofov za en evro. Evo, še malo pa bom že osrečila mini ljudi na mojem obrazu, ki čakajo na povodenj ali nekaj, da bo njihovim namakalnim napravam za obdelovanje polj zalaufalo. Plac pod očmi je namreč drugi najrodovitnejši plac na mojem telesu, ha! (zašepetam: Mini ljudje pa so očem naše dimenzije žal nevidni, a obstajajo.)
Sestavljanje novega konstruktivnega načrta za moje življenje sem prestavila na nedeljo, realizacija bo sledila v ponedeljek. Do takrat se skrivam pod deko, z ventilom radiatorja, ki je na pet, jem krofe, nisem maškara, nisem še pospravila gore čistega perila in živim nek drug svet teh in teh junakov s teveekrana, ki ga nimam, imam pa laptop desetinčnika – še vedno. To vživljanje v druge mi od nekdaj dobro gre in sploh, ko sem na stopnji oblizovanja dna, je to prec zasvojljivo.
Ajde do nedelje, ko bom slovesno predstavila Načrt.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: