Zdaj imam pa kjut rdeč bundast plašček! V taki barvi, v kakršni se na moji mizi važi mali netbuk in kakršna je (bila) ploščica s tipkami za predvajanje glasbe na mojem mobiju, ki bi ga bilo z vsakim novim dnevom nahajanja v moji bližini že krvavo potrebno zamenjat. To pa so tudi vse podobnosti, ki jih je do sedaj rdeča barva imela v zvezi z mojim obstajanjem … Mogoče je v tem času še kakšen noht postal rdeče nalakiran, kot okras me občasno za roko drži fant v rdeči majici s kratkimi rokavi, in ah!, najljubše krilo je tudi v rdeči barvi (pomaga pri preobrazbi v škotskega ženina ali v šestnajstletno britney spears). Sicer pa v moji walk in garderobni omari, ki je nimam, ne najdeš rdečih nitk …
… Kar je dokaj v redu, ker rdeča (plašč) plus rdeča (kavbojke … ) plus rdeča (čevlji??) ne bi … No, ne bi šlo, a? Pa da bi v taki opravi sedela še za rdečim netbukom in govorila po mobiju z rdečo ploščico, ki se je že davno odlepila stran … Začeli bi prodajati očala za zaščito pred rdečim žarčenjem, huh.
Ker pa imam garderobo polno roza in vijola odtenkov, ne bo problem. Teh pač zdaj ne bom več nosila, bodo pa na vrsto prišli sivi, črni in … Zeleni, modri, rjavi, rumeni, no, okej, res nimam velike mavrične palete na obešalnikih. Ključno je, da je nov kjut rdeč bundast plašček skoraj zašit z mojo kožo, ko ga oblečem, umetna žival okoli ovratnika in na kapuci pa naredi svojo mehkobo in toplino (op. i. – tista druga črna živa žival jo je včeraj ob prihodu domov takoj ljubosumno zmrcarila, tako ju bom morala zapirati v ločene prostore), kakorkoli pa ta rdeča spet ni tako kričeča, da bi izgubljena postala neizgubljena – ta rdeča je lepa rdeča.
Stanje pavze je razglašeno, ker se bom kmalu (eh, drugo leto) spet podala na misijo iskanja “the one” povsodgre plašča med trgovinsko džunglo. In smešno nadležno je, ko imaš toliko dela s čim takim.