Na petindvajseti strani opisa pozitivnih točk, zakaj je v stanovanju lepše, če nas je manj, začnejo kapljati še točke, ki opisujejo pomanjkljivosti. Ni jih toliko, imajo pa kar močna izhodišča. Praznina, to je prvo. Malo manj družabno, malo bolj samotarsko, malo manj zanimivo, v splošnem malo bolj prazno in brez nenehnega šundra v kuhinji ali kje drugje. Brez trkanja na vrata, ki običajno prinese kakšne nove razburljive novice, predvsem pa najbolj strašljivo zame, strahopetca stoletja, ko se še moj najljubši cimer spakira za čez noč drugam, ker tako ostaneva le jaz, Jinx in vsi duhovi, ki odpirajo vrata, če jih ne zaprem dobro … In bolj tvegano zame, pozabljivca stoletja, glede pozabe ključev v košarici za ključe, ker se možnost, da ne bo nikogar doma, zmanjša za več kot polovico.
V torek dobiva družbo nazaj, nad čemer se ne pritožujeva. Res se ne, a hkrati posanjava malo za naprej, kar je popolnoma logično, dopustno in človeško, a je tako?
Pod črto! To, da zvečer ne morem kar tako pustiti umazanih cunj na stroju, ni zame nobena grožnja. Lahko bi jih, ampak zavoljo spoštovanja do preostalega dela tima in zavoljo nenapisanega pravila, da vsak pospravi svoj kupček dreka (midva še tistega, ki je zakopan v peskovnik, onadva pa še tistega, ki je pobubkan po tleh pisarne, v kotu straniščnih ploščic in v špajzi na tepihu), je čisto prav, da to delamo samo, ko imamo alkoholnega mačka in ko drugih polovic ni doma.
hahahah! resnično upam da vajin lastnik ne bere tvojga bloga 😛 😉
Ah, gospod lastnik bo težko našel povezavo 😀