Malomarnost ali kako to ni malomarnost, ker na svoje stvari skoraj obsedeno pazim.

Počasi presegam meje normalnega izgubljanja, zalaganja, “padlo mi je ven iz torbe” in “najbrž so mi ukradli” fraz. Zdaj prehajam v ekstrem, ko vidim izgubljeno tam, kjer izgubljenega sploh ni, paranoja me zagrabi že v trenutku, ko celotnega območja še nisem preiskala, označim, da sem nekaj izgubila še preden trezno preanaliziram kraje, kjer bi tako imenovana izgubljena depeša (nujno vojaško ali diplomatsko sporočilo – izraz je zadnje čase popularen, zato sem ga uporabila) potencialno bivala.
Zakaj je tako?
Ker sem čisto zares letos z malomarnostjo pogubila že fotoaparat, potem očala, nadaljevala sem z raznimi malimi predmeti kot so štumfek za telefon, dve brisači, denarnica za kovančkast keš, rokavice, da o raznih petevrskih padcih iz torbice, čeprav sem zelo pazila nanje, ne govorim. Zadnji izgubarski podvigi se tičejo Urbane ter ploščice za tipke predvajalnika na mobitelu, ki se je kasneje sicer skrivnostno pojavila na precej vidnem mestu.
Vsa ta smola, ki se me drži, ali pa zmedenost, s katero jo sama povzročam, ali pa malomarnost, ki jo posedujem (to zanikam, ker na stvari pazim po svojih najboljših močeh in nič ne morem, če so te moje moči bolj švoh) že pošteno preseda in mi krade miren obstoj na tem planetu. Zdaj sem namreč to, da sem precej izgubljene narave, močno zasidrala v svojo zavest, kar za sabo potegne to, da v denarnici s 100 evri vidim samo še 80 evrov, ker da mi bankomat ni izplačal pravilnega zneska ali pa da nisem vsega denarja pospravila na varno, ko bi morala. Spet – kot ob vsaki pretekli izgubi – se mi od slabe volje zaguba čelo in že začnem s samopomilovalno pridigo ubogim, poštenim in nič krivim ljudem zraven mene, kako mi vedno uspe nekaj izgubit, kot da bi imela na računu kdaj več kot 200 evrov in da letos zares nihče ne dobi decembrskega darila (ki je miklavžasto-božično-novoletno-karkoli darilo). Ob ponovnem odzadrganju denarnice čudežno (pa v tem primeru čudeži ne obstajajo) ven vzamem vseh 100 evrov. Ljudje so me tako še dlje kot prej v svoji nesreči, zdaj v svoji sreči, primorani poslušati, ker res ne morem verjeti, kako zelo površna sem.
Rešitev?
  1. Lahko se preselim na drug planet, kjer bo nebesni svod drugačen kot tukaj. – Ampak sem še vedno prepričana, da srečne in nesrečne zvezde ne obstajajo razen v literarnih okraskih.
  2. Lahko zamenjam svoj nick iz Izgubljena. v Izgubljena? ali pa v Punca z glavo na pravem mestu. oziroma Punca, ki ve, kako stvari stojijo. Še bolje: Punca, ki ve, kje so njene stvari in kje je ona. – Vraževerje …
  3. Lahko bi preprosto pazila nase in na svoje stvari, bila bi manj zmedena, bolj preudarna in bolj stabilna v dejanjih. – Večkrat obljubljeno, večkrat zapriseženo, nikoli realizirano. Je nemogoče.
  4. Lahko bi popolnoma zamenjala družbo. – Najverjetneje je ta tako žleht, da mi kradejo in skrivajo kulije, flomastre in radirke, ker so moje ničminijasno reakcije zabavne.
  5. Lahko bi sprejela dejstvo, da so izgube del življenja, vsi imajo izkušnje z njo, razlika med mano in tabo je le v tem, da izgubljenemu predmetu posvetim petnajstkrat več miselnega obremenjevanja kot ti. – Tole se sliši še najbolj realno, pametno in izvedljivo. Vseeno me nervira!
Ideja o posebnem skladu za nadomestila izgubljenih predmetov blogerja Izgubljena s spletnega naslova http://www.herlostuniverse.blogspot.com/ še vedno obstaja.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: