Pa ne zato, ker me spominja na tisti trip v poletju, ampak ker sem po dveh torticah pa pol pa še po eni kremšniti pa pol in po nadpolnomastnih obrokih vikenda …
Prisežem, zrela sem za koline, a da me slučajno kdo ne priporoči k strokovnjaku za ljudi z brutalno miselnostjo, ki moli nos v prehranjevalnomotenjsko skrajnost, lahko samo omenim, da “hecamse”.
… v žgečkljivo romantičnem razpoloženju z dnevom zase spet tukaj. Kar opisuje (dan zase namreč):
- Mehko lasovje brez prhljajske srbečice in s silikonsko koničasto dišavo. Nadizkušnja.
- Popiljeno pa na novo pobarvano nohtovje. Kar takoj v mojo že pol leta izbrano barvo.
- Prisotno ni nikakršno vbučovbijajoče listanje člankov (prevedeno kot: ena ura branja enega odstavka, ker je koncentracija tako na dnu, da je potrebno eno poved prebrati triindvajsetkrat preden ugotovim, kaj mi avtor pravzaprav sporoča – slednji sporoča nič. Sledi naslednja ura branja naslednjega zelomalovrstičnega odstavka) – razen zaradi lastnega navdušenja.
- Brez tipkanja seminarskih nalog, od katerih sta dve naročeni za naslednji teden – razen zaradi lastnega navdušenja!
- Gospodinje. Tiste razočarane. 6.17. Še vedno skorajšnji top vseh serij.
- S čudovitimi spomini na preteklost vikenda in z navdušujočimi ambicijami na prihodnost naslednjih mesecev. Oh, da bi vsaj naredila petkovo ustvarjanje!
- Premišljevanje o tem, kako bo spet bedno, da bo v sredo spet vse belo, če pa bi morali trava, trobentice in zvončki rasti, se mi zdi potrata časa.
Wanda Jackson: Funnel of Love
(ja, res si želim, da slišiš in najdeš svojo simpatijo do komada)
(ja, res si želim, da slišiš in najdeš svojo simpatijo do komada)
Smo poslušali, ni slabo 🙂