Krava, sanje in zavist.

Zelena župa (je enako zelena juha) na mizi z zelenimi pogrinjki mi ne pričara prav vedrega nasmeška na obraz. V bistvu mi ga sploh ne – nikakršnega! Ne maram žup zelene barve, še manj zelenih žup, ki so zelenjavne. Zakaj bi jedla brokolijevo župo? Ker je najbolj zdrava, pravi mamin argument. Zaprem oči, skušam zamašit brbončice in pogoltnem. Goltam žlico za žlico, na koncu dobim pohvalo. Kot krava se počutim, ampak kravasto se želim počutit le ob dopoldnevih, ko se valjam z vsemi štirimi od sebe po postelji! Krava je meni sicer zelo ljuba žival.

Ah, sanje. Zgodijo se, menda. Ne izmislimo si jih. Čudno sanjam. Nepovezano, razmetano. Hkrati se pojavljajo močni vzorci, ki mi ostanejo v glavi še cel naslednji dan… Do naslednjih sanj, ko te spet v meni pustijo močan vtis. Ne dojamem bistva (tega tako ali tako nikoli), skozi noč se večkrat zbudim. Sanjam o svojih osnovnošolskih sošolcih, sanjam o svojih sedanjih sošolcih, ki so pravzaprav ista oseba kot bivši sošolci. Sanjam o svojih načrtih, ki se kar naenkrat uresničujejo, čeprav uresničitev napovedujem šele v mesecih, ki so še daleč. Sanjam o ljudeh, na katere čez dan niti pomislila ne bi, o takih in drugačnih soočenjih z njimi, o tem, kako jim pravim, da imajo lepe lase. Sanjam svoje želje, svoje strahove in iz tega ven pride čudna kombinacija. Bi gospod Freud v vsem tem našel kak falični simbol, ki bi ponazarjal moje še neodkrite nevroze? Mogoče je nekaj votlega v sanjah predstavljalo žensko spolovilo? Bi sklenil, da me moje notranje seksualne tendence, ki se skrivajo v nezavednem, omejujejo pri normalnem spancu? Sigmund mi je bil od nekdaj hecen.

V album vlagam fotografije. Govorim s tistim, kjer imajo 18°C in kjer v ponedeljek ne bodo imeli snega. Odkrito zavidam. Obljubim, da se naučim naredit dober krvav zrezek in obljubim, da s pobritimi nogami. Samo, da se junija ne odločiš ostati tam! Obljubim, da ostanem pri svojem čudovitem nasmehu, ki ga lahko ustvarijo le moje smejalne mišice. Kar pa je najlepše – načrtovani onetreehill dan je nadomestilo vse drugo. In oči niso tako trpele. Po jogi grem na bičparti.

Join the Conversation

6 Comments

  1. N. – zares zmedeno. Če se vsaj ne bi vmes zbujala in še budna s sanjami nadaljevala.. 🙂

    storyteller, nč skrbet – ni v Sloveniji.. 🙂 V Portu pa ja… 🙂

  2. O ja, temperature tam so mi jako znane v teh zimskih časih! Sem na polovici januarja stopicljala pod milim nebom v puloverju čez dan! Ah ja… “Bilo i prošlo” 😛

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: