žganci+ocvirki

Pa naj še kdo reče, da je to hrana za pastirčke. Ni! Če to obožuje eno mestno dekletce kot sem jaz… (yeah right)

Nekako mi je dopoldne prišlo na misel (resda sem bila še malo omotična od sinoči in sem malo mešala realnost in fantazijois this the real life, is this just fantasy-iiiii? -), ampak glavno, da mi je nekaj prišlo na misel. Pač. In kaj mi je padlo na misel? Na misel mi je prišlo to, da bi bilo skrajno fajno, če bi jaz končno nekaj skrajno fajnega zblogirala.

In sedaj sem tukaj, pri vprašanju – O čem bom pisala? Resnici na ljubo, tega še ne vem, vem pa, da so ljudje, ki radi prebirajo bloge drugih, nori na filozofiranje. Čim bolj filozofiraš, bolj te spoštujejo, bolj si mislijo kako zelo pameten, razgledan si. Čim bolj zakompliciran jezik uporabljaš – pa tudi, če klatiš same nesmisle – za večjega intelektualnega genija te imajo. Bolj, ko oni ne razumejo o čem sploh pišeš in kaj bi rad povedal, z večjo vnemo te berejo (prejemanje desperate houswives s04e05 končano) in se delajo, da te razumejo pa še strinjajo se s tabo. Hlastajoče kimajo ob vsaki tvoji zapisani besedi. Nič hudega! Tudi mene naravnost impresionirajo komadi, ki nimajo smisla… Ki so napisani na način – razložisisam. Zakaj da fak le? In ta besedila so interpretirana kot zelo “GLOBOKA“, da izhajajo iz avtorjeve najglobje plasti človekove osebnosti (tako kot osebno ime – ampak to so pa res že strogo etične debate, ki jih lahko obravnavamo samo mi in samo pri etiki). Vsak normalen človek, ki ni bil soočen s to definicijo, bi takoj vedel, da ta in ta pesnik nima pojma o skladanju besedil, takoj bi vedel, da na veceju napiše par kontrabesed, jih poveže in… proda. Če pa jih ne proda pa čveka o tem, da ga nihče ne razume, da je zato sam na svetu in se – zapije. Medtem, ko je pod gasom, na glas tuli kako zelo je ubog in če ima srečo, ga sliši nek zgodovinar, ki ga – po njegovi smrti – povzdigne med Velike. To bi vedel vsak normalen človek, ampak normalnih ljudi okoli nas ni oz. jih je le peščica in na žalost tudi ti kdaj podležejo vsesplošnim prepričanjem družbe o genialnosti tega in tega osebka, ki naklada o življenju v nepovezanih stavkih (povedih!)… Torej se delajo, da jih razumejo (čeprav jih ne) in se z njimi poistovetijo (čeprav se v resnici ne) in jih poveličujejo v kvazizvezde. Ne… PoveličujeMo. Sem tudi jaz zraven… I guess. Pa mene boste tudi kmalu:P – vsaj sklepam po tem, da me trenutno niti približno ne razumete, čeprav trdite nasprotno. Se opravičujem, ker nisem navedla nobenih konkretnih primerov, čeprav so mi skozi misli brzeli marsikateri… Se mi pa ne ljubi popravljat mojega besedičenja. Žgancov… Pa ocvirkov.

Zadnji čas, da sem spet vrgla delček moje žalvčasihtrapaste duše na tele liste. Pa ne počutim se nič kaj bolj razbremenjeno (tako se počutim res samo takrat, ko povem tisto, kar me teži in tole me ni – jasno? In zadnje čase me sploh nič ne teži nič… katastrofalnega… Ja, moje finance so pod nivojem študentskega povprečja – to me teži).

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: