Enkrat sem želela nekaj romantičnega ali samotolažilnega napisat ob citiranju Hanka Moodyja, torej ob njegovi za sladkorno fasat “At the end of the day – it’s all about her” romeojulijabezenski izjavi, ampak zdej se pa po nekaj uricah dela lahko le mrtvo zažličkam k enemu že spečemu truplu in na plesoče miganje nad puhastimi oblaki,…
aprilski vremenar v meni
Ena jokica sem tele dni. Taka aprilska jokica – in april je letos zares aprilski (vsaj en mesec, ki kljubuje podnebnim spremembam, pravim). Razlogov za mojo jokavost je več in ker tudi tu svoje analitične narave ne morem zatreti, saj bi me najbrž tudi to spravilo v jok, jih lahko brez posebnega seciranja razdelim v…
Nekaj so se začeli kregat tam v zeleni soseski …
Ha, preden začne familija Drobnjak postajat izrazito rumene barve in klorofil spreminjat v zlato (očitno), in preden se začne familija Peteršilj še malo bolj nagibat čez rob tegelca, kot da bi se porodila neka skupinska samomorilska nagnenja, moram v register ponosno zabeležit naslednje fotogradivo. Predvidevam, da je za še ne očitno napako kriva nenadna osojna…
Koprivin čarobni napoj
Uspešno sem izpeljala današnjo očiščevalno poslanstvo, ki sem si ga zadala včeraj, ko sem v gmajni odkrila cel breg z izpuhi neonesnaženih – čak, tole je dvojna negacija – snažnih! mladih kopriv. Ker špinača iz koprive, ki jo vsi tako hvalijo in se kregajo glede imena – saj špinača ne more bit koprivača ali blitvača,…
Še dva pa pol, no!
Čisto odvisno je, kako si zastaviš potek prve urice jutra (ki ni ob sedmih, osmih, ampak takrat, ko vstaneš) … Jaz sem danes spet nazaj vpeljala jutranje joga-razgibavanje na trdih tleh in brez blazine – že zato, ker sem zadnjo plačano vadbo brezslabovestno prešpricala in prespala s čepki v ušesih, gluha za izvrtavanje oken po…
Spontanosti še ne …
Še ne znam. Ne maram. Ne sprejemam. Ne dohajam. Ne zmorem … … Je (nje, spontanosti op.i.) vpeljati v moj “Za način doživljanja tega lepega sveta” oddelek v Uradu za naravo Vesoljno Izgubljene. Načrtovalka sem. Takole edino rata bit manj izgubljena kot sicer in takole edino rata, da ne lovim v krogu svojega repa, ki…
telebadec
Spet sem si težje poškodovala blazinico na kazalcu – s telebadcem. Spotikom čez pločnik. Ni se mi zdelo smiselno, da moram centimeter bolj dvigniti nogo ob sestopu s cestišča na pločnik pa sem ta pločnik raje brcnila. Vrnil mi je, me spotaknil, da sem ponovno zimitirala ulov zajca – in namišljenega tudi ujela! Nepremagljiv je…
V divijini: dve leti!
Štiriindvajset mesecev in približno štirinajst jurjev in štiristo evrov je lastnik (sicer največji naravni sovražnik moje jinxice, ki pride vsak mesec petnajstega osebno po keš, ker ne pozna spletnega bančništva) v tem času dobil od nas. Kljub metanju denarja v jamo brez dna, kakor vedno podnaslovim “najemnino”, pa je vredno. In ta “vredno” se bo…
Krajevna skupnost Zelenostlinsko naselje
Tole je Marjetica (ali pa Trobentica?), ki je po dveh tednih prišla preč, potem ko mi jo je najljubši fant prinesel desetega marca. Takole pa se je razbohotil Drobnjak, Peteršilj pa je še v plenicah. Ampak menda tako mora bit. Odnosa jaz – roža tako še vedno ni, za odnos jaz – zelenje pa lahko…
Čemažev zmazek
Potem ko me je pri lopatici štihnilo zaradi nepravilnega sedenja, v času katerega sem že predvidevala, kaj se lahko zgodi, ampak nikakor ne v takem bolečinskem obsegu, da se zjutraj zbudim bolj kripljasto kot katerikoli devetdesetletnik v domu upokojencev, in da jokam, ko dvignem roko, da dosežem tisto mojo šalco za blagodejni zeliščni čaj, ki…