Vznemirljivo življenje brezposelnika, 2. del: pozdrav, jesen!

Gre sicer za neprekinjeno nadaljevanje prejšnje  objave, a zaradi zasanjane harmonije začetnega dela teksta ob povratku z dopusta in zaradi zagrenjenga in temperamentnega zaključevanja istega teksta, bi bil preskok za namišljenega bralca prehud. Zato klikam na povsem nov bel list moje blogerske knjige. Običajno zakrpam rane, ki si jih pridelam ob padcu nazaj v realnost, …

Vznemirljivo življenje brezposelnika, 1. del: Povratek z dopusta

Vznemirljivo? In dopust? Zaradi vsesplošne skepse, ki se je da čutiti v tem drugem vprašanju, odpiram novo rubriko o življenju brezposelnika. Vznemirljivo predvsem zato, ker je najbrž vsako življenje vznemirljivo, ne glede na to, ali cel dan preždiš za neumnimi serijami, ker ne upaš priklikat do zaposlitvenih portalov, ne glede na to, da cel dan …

Iskalka v klasičnem smislu.

Nazaj v temni sobici. S porisanimi zavesani in komarnikovimi rešetkami je še temnejša, čeprav že tako stoji na popoldanski senčni strani in vremensko zunanji svet ni prav posebej svetel. A tudi, če bi bil – za toliko ekranov in računalniško zver je bolj primerna ta malo mračna in vampirska atmosfera s podzemnojamsko konstantno klimo. Danes …

Za večerjo bodo tortilje … Brez sira, ker ga ni.

In brez bele salse, ker ni niti jogurta, porabit je pa treba vse tiste čakajoče zapuščene stvari v hladilniku, da se ne odločijo v sebi zarediti plesni, se zagniti ali preteči svoj maraton čez rok. Pa gremo, dan MS kuharice potem poteka takole. Umivanje zob, jutranja (a res? – ura je že enajst) joga-telovadba, za …

Delovni naslov: Dons mava 10

Takrat so bili večeri še topli, v kratkih rokavih sem ga s sprintanim paketom nekih papirjev čakala pred bivšo trgovino. Printe je bilo namreč blazno pomembno oddat pred začetkom izpitovanja prvega letnika faksa, njemu pa je verjetno spet crknil printer. Zdaj pa, v času očitne ledene dobe, zafršlusana v velur, na ta petnajstomajski dan ne …

Izbezana iz mehurčka

Pravzaprav ne. “Izbezana” je preveč lepa, preveč rahla oblika za poseg, ko nekoga na silo vržeš iz milnega objema roza atmosfere, ki se zablešči v spomladanskem žarku, ko zapluje nad cvetočimi češnjami.  “Izbezana” je mravljica iz luknjice med tlakovci, a potem bo neuničena vseeno še našla pot do svojega (za moje dojemanje ogabnega) mravljišča, moj …

Potopisno poročilo izpod ekvatorja bom kar preskočila

Mesec kasneje flipflopke še vedno ležijo na tleh v kopalnici, še dišijo po tropih in tega še ne morem izmit. Pesek, ki sva ga ukradla sejšelskim plažam, ga nabasala v prazen isostar lonec in ga pretihotapila skozi šlampast otoški security check, pa se še vedno (prekuhan in osušen) duši v ziplock vrečki – ves nedefiniran, …

Se začne moj YOLO moment.

Namesto ohranjanja zdravja se odločim za potovanje tja, kjer veter meče pesek v obraz, in potem tja, kjer si lahko umijem ta peščeni obraz. Med slane valove drugega najmanjšega oceana. Vržem telefon v morje, v čudovit razgled z razglednice, da bo regeneracija mojih celic popolna in še boljša kot doma, kot v toplicah.  Uidem temu …

Kako je pult udaril po moji skepsi

In tako udrihajoč ni bil prvič. To, da mi je že vnaprej ratalo, da sem postala uničevalka motivacije še osebi, ki je več kot zagnana za uresničevanje novih idej in sprememb … Spremembe! Oh, tako me strašijo. Taka rada sem utečena v svoji rutini in dolgočasna z vsemi skoraj enakimi začetki dneva, ki se lahko …

Z jajci nad qiuche!

Moji poskusi peke pit oziroma vsega, kar ima pitasto ali krhko testo, običajno pristanejo v smeteh, v košu za smeti ali kanti konkretneje. Enkrat je bila to jabolčna pita, ki se je razletela po tleh zaradi preprostega štorastega momenta, potem je bil faliran optimizem v obliki pite z maskarpone-borovničevim nadevom, a takrat nisem imela pojma, …