Leto 2017 še vedno pišem z letnico 2016

Konec leta 2017 sem zelo zadovoljno bitje s preveč na vse konce štrlečimi lasmi, ki bi si že želeli ugodnega škarjastega posega, z za silo zaflikanim zobom, ki mi ravno prav omogoča, da vse decembrske gurmanske dobrote najprej spodobno premikastim v ustni votlini, ter s prvo – rdeča preproga se ob teh dogodkih ne pogrinja […]

Živa knjiga

Klik. Kar naenkrat butne vame vznemirjenje, tako prav toplo, zadovoljno. Mirno poslušam predavanje do konca, vmes malo pokažem svoje zgoraj krivo postavljene sekalce, ker se mi kotički ustnic razlezajo v nasmeh, in nič ne zavijam z očmi! Zanimivo je, kar govori avtorica rokovnika pred mano, hkrati pa je vse že tako zmedeno in zaštrikano od […]

GPS za slabovidno in utrujeno mene

Ponovno sem skočila v kombinezon logističnega strokovnjaka. Nikakor ne tistega običajnega logistika s fakultetnim nazivom, pač pa sem se podala v še eno izkušnjo kot … … pravi logistični strokovnjak za točno določeno osebo z dvajset odstotnim vidom, otežkočeno štorkljasto hojo in zelo zmedenim umom, ki bo potovala: – brez sopotnikov, ker saj so že […]

Instamotivacija

Konec praznikov, potopisi opravljeni, čokolade s severnoatlantsko soljo in karamelo podeljene, brownie-ji premazani z glazuro, jaz pa na večer, preden se podam nazaj v kruti odrasli svet, kjer si ne lažem, da je življenje en ogromen po-meni-in-tebi-dišeč kovter, mrzlično klikam po knjižnici islandskih fotografij, se vmes izgubljam v oblakih spominov, ožim izbor na čim manjšo […]

Šušmuš

V hipu sem imela reprogramiran plan svoje bližnje prihodnosti. Sploh me ni tako prizadel ta šušmuš (Šušmuš? Beseda šušmuš ne obstaja.), ki je zrukal tako utirjeno zamisel, ki je v vsem tem času postala že skoraj neizpodbitno dejstvo, če ne bi v vsem svojem ziheraštvu govorila, da nič ne bo, dokler ne podpišem papirja.  Malo […]

Kaj pa njo, a jo boli koleno?

Zdaj, na drugi ponedeljek po dopustniškem življenju, oh, tem čudovitem grškem življenju z velikimi debelimi pojedinami in namakanjem teh isto velikih in debelih riti v Egejsko morje!, bi pa že morala normalno ali vsaj stabilno šofirat rutino dolgočasnega vsakdanjika. Brez kompulzivnega basanja grških čokoladnih palčk v usta in brez stresnih izpadov med pripravljanjem zajtrka … […]