Občutek je … Izpopolnjujoč, srečen, lahkoten, samozavesten, krasen je. Za popizdit je bilo stresno, svoje živčne končiče sem povezovala med sabo še 48 ur po tem … Nisem pa dvomila, da ne bi speljala do konca. Govor se bo zatikal, vozljal, blokiral, sem se bala. Še kot mirna in v varnem okolju ga nisem znala …
Category Archives: Projekt 2013
Če je jaz ne vidim, tudi ona mene ne*
Zadnji teden januarja je bil divji. Ob dobrem občutku zaradi uresničevanja prelomnic, ob stresu, če se bo le vse po načrtu izšlo s sestavljanjem zadnjih wordovih strani v celoto, sem fasala tudi mokre noge, ker je močno snežilo v petek in so bili ljubljanski prehodi za pešce pod vodo – tisto umazano, rjavo, žlobudrasto. Jaz …
Ko diplomiram …
– se naročim pri zobarju, – spečem nutelin kruh, – si nabavim nova očala, – grem po parkirno karto na občino, – ozdravim. In vidim! – vidim sonce, – vidim svojo prihodnost, – vidim svoj poklic, – vidim vse svoje interese, – vidim sebe, – vidim, kaj sem. Nekaj sem. In pišem. – ne diplome, …
bulšitizmi
Pijem metin čaj z listki šentjanževke in v resnici je to kar močna stvar. Sem dosegla svoj zen, da lahko normalno nadaljujem z delom. To slavno drugo branje me je konkretno mahnilo v lice, je čisto oteklo in rdeče, potresava mi v rokah, ko tako z zanosom pišem še vse zadnje diplomske stihe, bruhajoč občutek …
preslica versus primotren
Sem kar rabila danes dopoldne, da sem se nazaj naučila bit srečna … Saj ne, da bi ga utegnila bolestno pogrešat, ampak ta praznina, ki je po malem nastala, ko je odšel (takoj mi je bilo sicer ravno, saj sem bila res vesela, da grem namesto na dvanajsturno pot lahko nazaj pod kovter zakomirat), ni …
urbano gre v ruralno
Res ne znam špilat na stresove note. V eni fazi se bom kompulzivno prenajedala s sveže pečenim sicer čudovitim kruhom in lizala po notranjosti kozarca, kjer se nahajajo še zadnja jezerca marmelade iz jagodičevja ob enajstih zvečer, v drugi fazi pa bom ob treh popoldne težko pila še kavo. Grenko in črno in to tisto, …
Uh, da bi vsak dan lahko nabirala smrekove vršičke!
Preurbanizirana sem postala. Betonska stopala sem dobila! Taista stopala, ki so bila v mulčkastem in potem še v mulastem obdobju vajena vsakega razgibanega terena, in so se zdaj povsem asimilirala na ljubljanskem steriliziranem asfaltu, tupatam vseeno razritem zaradi mestnih korenin. Zato me vsak redek obisk gozda, gmajne!, posebej fascinira in navdahne in dotakne. “Kako …
Continue reading “Uh, da bi vsak dan lahko nabirala smrekove vršičke!”
Manjka mi še krik “V napad!”
Potem je minila še nedelja, ker je bilo treba brbončice odpeljat k štantom čokoladic in pralin in oblitih suhih sadežev, temu pa sledili dnevi spopadov, dnevi pravih epskih bitk v moji, včasih kakšni kapi preveliki, a vseeno precej mali buči. Krvava vojskovanja so bila dodatno zbombandirana še s strani Direktorata za slabe novice, finančni ministri, …
Jaz in diploma štrajkava
Najprej je bilo treba na cedevito, potem še na solato z meni najbolj sorodnim bitjem, kar jih ta planet premore – da se je družno pojamralo nad nemotivirajočo prihodnostjo, da se je na glas razjasnilo o nekaterih gospodarsko-pravnih hakeljcih (ne z namenom davčne utaje, ker to ni možno, če si mali človek, pač pa z …
Stop drobtinjenju.
V teh dneh, v tem mesecu! slabega izražanja svojih čustev, potlačenih frustracij in dokaj monotonega življenja … … Palačinke spreminjam v šmorn, medtem ko je lahko pasulj simpl kot pasulj. Sesam, ogromno sesam. Mačji pesek je tako trdovratna zadeva, da je sesalec, novi dirt devil rdeče barve, tako hud in lep, ves čas v pogonu. …