Za hip ujeto ravnotežje.

Občutek je … Izpopolnjujoč, srečen, lahkoten, samozavesten, krasen je. Za popizdit je bilo stresno, svoje živčne končiče sem povezovala med sabo še 48 ur po tem … Nisem pa dvomila, da ne bi speljala do konca. Govor se bo zatikal, vozljal, blokiral, sem se bala. Še kot mirna in v varnem okolju ga nisem znala …

Nekaj so se začeli kregat tam v zeleni soseski …

Ha, preden začne familija Drobnjak postajat izrazito rumene barve in klorofil spreminjat v zlato (očitno), in preden se začne familija Peteršilj še malo bolj nagibat čez rob tegelca, kot da bi se porodila neka skupinska samomorilska nagnenja, moram v register ponosno zabeležit naslednje fotogradivo. Predvidevam, da je za še ne očitno napako kriva nenadna osojna …

Koprivin čarobni napoj

Uspešno sem izpeljala današnjo očiščevalno poslanstvo, ki sem si ga zadala včeraj, ko sem v gmajni odkrila cel breg z izpuhi neonesnaženih – čak, tole je dvojna negacija – snažnih! mladih kopriv. Ker špinača iz koprive, ki jo vsi tako hvalijo in se kregajo glede imena – saj špinača ne more bit koprivača ali blitvača, …

V divijini: dve leti!

Štiriindvajset mesecev in približno štirinajst jurjev in štiristo evrov je lastnik (sicer največji naravni sovražnik moje jinxice, ki pride vsak mesec petnajstega osebno po keš, ker ne pozna spletnega bančništva) v tem času dobil od nas. Kljub metanju denarja v jamo brez dna, kakor vedno podnaslovim “najemnino”, pa je vredno. In ta “vredno” se bo …

Krajevna skupnost Zelenostlinsko naselje

Tole je Marjetica (ali pa Trobentica?), ki je po dveh tednih prišla preč, potem ko mi jo je najljubši fant prinesel desetega marca. Takole pa se je razbohotil Drobnjak, Peteršilj pa je še v plenicah. Ampak menda tako mora bit. Odnosa jaz – roža tako še vedno ni, za odnos jaz – zelenje pa lahko …

Čemažev zmazek

Potem ko me je pri lopatici štihnilo zaradi nepravilnega sedenja, v času katerega sem že predvidevala, kaj se lahko zgodi, ampak nikakor ne v takem bolečinskem obsegu, da se zjutraj zbudim bolj kripljasto kot katerikoli devetdesetletnik v domu upokojencev, in da jokam, ko dvignem roko, da dosežem tisto mojo šalco za blagodejni zeliščni čaj, ki …

Sunny with a chance of meatballs

Nisem ravno, da bi me kdo nominiral za nagrado zanesljivega skrbnika rastlin. Še za kaktus je v mojih prostorih prepuščavnata atmosfera in da ne govorim o tem, da bi orhideja najbrž kar takoj pognala noge namesto korenin, če bi mi jo kdo postavil na mizo … In se samomorilsko vrgla čez balkon. Danes sem vseeno …

Šla sem po eno kapo. Domov prinesla štiri.

Pa nisem kaparica. Lani sem se morala prisiliti v nakup baretke, ki mi je za silo pokrila ušesa, na začetku letošnje sezone, ko sem postala že njena odvisnica, pa sem jo izgubila. Milemu januarju sem se vsakodnevno zahvaljevala, a ko je napočil minusdesetstopinjski udar, potem pa še nekajdneven oddih v hišici z dvema električnima pečkama …

Zažgala sem copate. Takoj, ko sem dobila nove.

Portugalska Božička – seveda brez cofaste rdeče kape, ker je tam zanjo pretoplo – mi je prinesla copatkasto lastnino, ki sem si jo sama priskrbela tiste srečne dni, ko so moje nožice utrujeno, a zagriženo stopicljale po Porto uličicah. Sicer pol številke premajhen naravni kožuh nekega belega bitja (cincam med beco in zajklo) bo pomagal …

Šalčji praznik v gamašah

Kaj jaz s cofasto rdečo kapo na glavi v svoji škratovski delavnici zrihtam osebi, ki je unisex in ki jo bežno poznam celo v manj kot polovici vseh možnosti (podčrtaj bežno!)?  Kupim šalco, ker ta je zares unisex darilo, ker je zares praktično darilo in ker spada pod zares potrošni material (to dokazujejo tudi praske …