Kaj, ko bi bil trg dela vsaj malo bolj fleksibilen in s tem prijazen osebi s kronično boleznijo?
Kaj, ko bi bil trg dela vsaj malo manj rigiden in s tem bolj poln zdravih in zadovoljnih zaposlenih?
Kaj, ko bi bil trg dela … Bolj usmerjen v mentaliteto “manj izgoreli – bolj učinkoviti”?
Oseba z MS se mora na trgu dela hitro naučiti, česa je sposobna, kaj ji odgovarja, kaj jo najbolj utrudi in kaj škodi njenemu splošnemu počutju. Slabše splošno počutje bo pomenilo, da bo še slabše opravljala svoje delovne naloge, tako jo bo oznaka, stigma, ki osebo z MS že zaznamuje, še hitreje pripeljala do predčasne upokojitve.
Delo je ključen in stresen del našega življenja. Ni le vir finančne varnosti, ampak zagotavlja rutino, socialne interakcije, skrbi za človekovo samozavest in omogoča boljšo kakovost življenja.
Pred leti sem v svoji resni diplomski nalogi pametovala, kako pomembno je izobraževanje delodajalcev na področju zaposlovanja kronično bolnih oseb, natančneje oseb z multiplo sklerozo.
Statistike žal kažejo, da osebe z MS kmalu po diagnozi (ali celo prej) zmanjšujejo obseg dela, počasi pa postanejo brezposelne oziroma se “invalidsko upokojijo”. V raziskavi, opravljeni na Švedskem, je 10 let po diagnozi ostalo zaposlenih za polni delovni čas le še 28 odstotkov oseb z MS, za polovični čas pa 23 odstotkov (Vir: BMJ). Ko je oseba z MS enkrat pade ven iz delovnega procesa, se težko ponovno zaposli.
Optimistično sem zaključevala, da bodo z izobraževanjem tudi delodajalci bolj razumevajoči do oseb s težkim kroničnim stanjem, a seveda pozabljala, da v poplavi drugih potencialnih kandidatov za zaposlitev ne bo kar odprl srca in si vzel čas za vključevanje ranljivejše skupine oseb v svoje delovno okolje.
Zakaj pa, če lahko zaposli povprečno zdravega človeka, ki se bo lahko zanj iztrošil, bil učinkovit do konca njegovih moči, potem pa ga bo lahko zamenjal z drugim povprečno zdravim?
Malo sem pikra, a podatku, da je oseba z MS tudi štirikrat bolj odsotna z delovnega mesta (Vir: BMJ), ne morem ugovarjati. Delodajalec se bo raje odločil za zaposlitev povprečno zdrave osebe, kot pa osebe s težko predispozicijo MS. Ki ji z vsakim letom bolezni grozi še večja invalidnost. In zaščita s strani tega statusa.
Ampak, kaj če bi delodajalec obrnil perspektivo in delovno mesto osebi z MS prilagodil tako, da do morebitnih bolniških odsotnosti ne bi prihajalo tako pogosto?
Kaj če bi na že zaposleno osebo z MS gledal kot na nenadomestljivo vrednost, saj s svojimi že izkazanimi izkušnjami predstavlja stabilen steber podjetja? Res s(m)o danes vsi nadomestljivi, a je usposabljanje vsakega novega zaposlenega v delovno okolje vseeno svojevrsten stres za celotno podjetje, ki milo rečeno tudi nekaj stane v finančnem smislu.
Izobraževanje delodajalcev JE rešitev!
Izobraževanje delodajalcev in podpora oseb z MS se morata osredotočati na tri področja.
- Prvo področje zajema podporo pri razkritju bolezni delodajalcem in seznanitev s pravicami, ki se nanašajo na področje invalidske zakonodaje ter možnih prilagoditev na delovnem mestu.
- Drugo področje se nanaša na ukrepe pri spodbujanju samoučinkovitosti z namenom razvoja veščin, saj veliko oseb z MS izgubi samozavest.
- Tretje področje se loteva razreševanja vprašanja načrtovanja delovnega procesa za osebe z MS – kako kljub oviram izpolniti vse zahteve, ki jih prinaša delovno mesto. Pri tem sta pomembni točki načrtovanje službenega urnika in dobra komunikacija s svojimi nadrejenimi.
Manj stresno okolje, večja fleksibilnost delovnega časa (delovni čas razporejen čez dan/teden), manj časovnih pritiskov (dovolj prej določiti rok za končano delo), možnost dela na daljavo, večja skrb za bolj prijazno in razumevajočo klimo med zaposlenimi v podjetju (izobraževanja, ki se dotikajo tudi področja kroničnih bolezni na delovnem mestu, neformalna druženja, team buildingi).
Na tak način oseba z MS lahko izkoristi svoje potenciale do polnosti in na prav tako učinkovit način prinese dobrobit podjetju. Na tak način oseba z MS v precej podpornem zaposlitvenem okolju z manj stresa tudi ne razvije večje stopnje invalidnosti, kar pomeni: srečna oseba z MS, srečen delodajalec.
Spodbujanje zaposlovanja invalidov
Mogoče razmišljam preveč utopično. Mogoče je ta hitro živeči svet, ki se žene in žene za denarjem, prodajo produktov, prekrut za osebo z MS in bi se morala iz tega sveta, mahnjenega na neizprosno rast. Mogoče je res najbolje, da se oseba z MS umakne iz tega konvencionalnega sveta.
Pa spet poglabljamo stigmo. Imaš MS, nimaš možnosti za delo v takšnem … Svetu.
Ker je trg dela, priznajmo, bolj krut do osebe s kronično boleznijo (vključujoč MS), ljudje pa ne glede na stanje potrebujejo delo (razlaga pomembnosti dela v enem prvih odstavkov tega prispevka), tukaj pripomore aktivna politika zaposlovanja (in ohranjanja delovnega mesta).
Delno je invalid na delovnem mestu sicer zaščiten, a se hitro da obiti to zaščito in delovno mesto invalidu tudi odvzeti. Kaj potemtakem ponuja invalidu država?
Država osebi z MS sicer ponuja možnost do poklicne rehabilitacije. Ta osebe z MS uči, kakšne so njihove pravice, pomembna pa je tudi za dialog z delodajalci. Poklicna rehabilitacija osebam z MS zagotavlja oceno zaposljivosti, rehabilitacijo in podporo, da najdejo novo delo ali ostanejo na istem delovnem mestu ter prejmejo druge naloge, in da izkoristijo izobraževalne priložnosti.
Sama sem se po končanem študiju prek Zavoda za zaposlovanje udeležila zaposlitvene rehabilitacije, ki podobno deluje kot poklicna rehabilitacija, le da pomaga tudi pri iskanju prve zaposlitve. O tem sem že spisala več prispevkov:
Multipla skleroza in prva zaposlitev
Multipla skleroza in prva zaposlitev – 2. del
Pri spodbujanju zaposlovanja in ohranjanja delovnih mest invalidov, država (na kratko Javni invalidski sklad) nudi delodajalcu (ali samozaposlenemu, če se invalid za to pot odloči) razne spodbude, vpostavila pa je tudi kvote (dolžnost minimalnega števila mest za invalide glede na število zaposlenih v podjetju). Na tak način invalid pridobi olajšave pri plačilu prispevkov v zdravstveno zavarovanje, hkrati pa podjetje prejme tudi nagrado pri doseganju kvote za zaposlenega invalida. O tem sem pisala več, ko sem se samozaposlila.
Pot do samozaposlitve s statusom invalida
Tudi o teh možnostih, bi bilo potrebno delodajalce dodatno izobraziti in jih spodbuditi k večji odprtosti in odpravi strahu do zaposlovanja invalidov.
Oseba z MS je lahko povsem kompetentna in učinkovita na delovnem mestu
Menim, da je oseba z MS lahko povsem enako kompetentna in učinkovita na delovnem mestu kot nek povprečno zdrav človek. Samo priložnost ji je potrebno dati, da se izkaže. Ponuditi prijazno okolje, ki ne bo s prstom kazalo na njeno bolezen, da “saj ne zmore”, ali pa celo izpraševalo njeno zdravstveno stanje. “Ima sploh MS? Saj se ji nič ne pozna!” Nevidne bolezni oziroma kronične bolezni, za katere so značilni predvsem nevidni simptomi, so že v domačem okolju lahko deležne napačnih domnev. Na delovnem mestu, kjer vlada bolj zadržano okolje, pa je teh domnev še več! A to bom uporabila v naslednjem prispevku.
Fleksibilen delovni čas in možnost opravljanja dela od doma, ko to ne zmore – sama zakonodaja je sicer na tem področju precej rigidna. Imam pa upanje, da se je z “obdobjem korone” pogled na delo od doma malo spremenil. Jaz kot s.p.-jevka si tak način dela lahko privoščim oz. je glede na napredujočo naravo moje bolezni to trenutno še edino mogoče.
Nekatera podjetja (in ustanove) so gotovo kroničnim bolnikom bolj prijazna kot druga. Želim pa si, da bi se odprlo še več možnosti in bi bil trg dela manj strašen, bolj dostopen oseb s takšnimi in drugačnimi stanji. Ni vse zgolj v učinkovitosti, ki se kaže s časom in kvantiteto, ne pozabimo na kvaliteto.