Logična posledica lanskoletnega dvotedenskega oddiha na otoku Tenerife je bil letošnji obisk najinega tretjega Kanarca: Lanzarota. Še preden sva pospravila novoletne lučke, sva spakirala DVA kovčka (z velikimi tiskanimi pišem, da bova vedela za drugo leto, kako sva ravnala), enega VELIKEGA in enega MALEGA, v katerega sva pospravila zgolj čevlje in še kaj malega. 

Pri nama je namreč pomembno, da spakirava čim manj – ne zaradi omejitev letalskih nizkocenovikov (tokrat nama je itak pripadalo 20 kilogramov na glavo), pač pa ker le eden od naju nosi/vozi prtljago, drugi pa le samega sebe (vsi vemo, kdo je kdo, kajne?). Vsak od naju je imel še svojo ročno prtljago (eden velik ruzak s frštekarijo, drugi malega s sončnimi očali, osebnim dokumentom, tableti, vložki, robčki, razkužilom in telefonom. Pa čokolado.

Jaz sem imela še pohodne palice, ki mi pomagajo pri hoji in samostojnosti, sicer pa nama je na pomoč priskočila letališka posebna asistenca. Z vozičkom so me pripeljali do vrat (gate-a), od tu pa ambubusom do in na letalo. Storitev sem podrobno popisala že lani, sama jo sicer uspešno koristim že skoraj deset let.

Nastanitev: Tias

Ko še iščeš svojo nastanitev, se vedno malo zahakljaš med svoje potrebe, želje, način, kako imaš namen preživeti ta oddih, hkrati pa destinacije še ne poznaš, ne veš, kako piha veter, kje je bolj toplo in kje boljše izhodišče za vsa nadaljnja raziskovanja. Vsak ti predlaga svojo sanjsko lokacijo in prav vsak ima svoj stil preživljanja počitnic.

Midva si januarski oddih vzameva kot menjavo lokacije iz temne in mrzle v svetlo in toplo, kjer je multipla skleroza tista dodatna odločevalka glede tega, kam ne smeva in kjer bo zadovoljno zapredla. Ne smeva na preveč odročne lokacije, kjer ne bo niti možnosti sprehoda in bo omejitev samostojnosti še večja, lahko pa greva nekam, kjer bo dostopno do recimo oceana, če je otok že obdan z oceanom, ali pa kjer … Bo iz stanovanja le nekaj korakov do bazena. Pomembno je, da je takoj zraven parkirišče in ne preveč stopnic. No, že sam osupljiv razgled s terase je nekaj, na kar pristaneva, saj na tak način lahko MS prede na soncu in se naslaja nad videnim.

Dolgotrajno klikanje je privedlo do srečnega zadetka: ogrevanega bazena s pogledom na morje. Lokacija dovolj blizu prav vsem delom otoka in – Lanzarote je na srečo majhen otok.

Lanzarote je majhen otok

Lanzarote mi je že po najini prvi vožnji naokrog hitro zlezel pod kožo in se zahakljal v srce. Bele hišice na črni surovi zemlji, lepe temne ravne ceste, ki že same po sebi ponujajo čudovite razglede na pokrajino in omamljajo s kontrastom med urejenostjo in vulkansko razgibanostjo.

Res, obiskala sva ga v januarju, ko je turstična sezona v dremežu, a vseeno so prva opažanja potrdila, da na otoku ni pretirane gneče, prometnih zamaškov (razen okrog največjega mesteca Arresife), predvsem pa ni reklamnih panojev, ki se ti zapičijo v oko, ko občuduješ osupljivo pokrajino, ki spominja na površje Lune (ja, ja, to vem, ker sem že bila na Luni).

Slečem si nogavice in bosa zakoracam naokrog. Glavni razlog za obisk Kanarskih otokov januarja? Prav to – premražena stopala nastavim soncu, da jih počohlja s svojim vitaminom D in prekrvavi s toplino sončnih žarkov. Je še kaj lepšega?

Vsak novoodkriti kotiček otoka se malo razlikuje od prejšnjega in začara s svojo zemeljsko kreacijo, ki je posledica igre ohlajene lave, vetrov in oceanskih valov.

Kaj videti in kaj početi na otoku Lanzarote?

Arhitektura otoka pusti odprtih ust. Tako mirno in usklajeno deluje na tvojo mrežnico očesa, da te že to samo po sebi sprošča. In prav to začutiš že takoj ob prvi vožnji, ko se pelješ od letališča do svojega apartmaja! Nadzemeljsko urejenost. Ne bi bilo kul, da bi tudi pri nas prepovedali izbor fasade po trenutnem navdihu?

Za enotno arhitekturo otoka, kjer so vse hišice v tipični beli barvi posejane v vulkansko črnino otoka, je odgovoren umetnik, arhitekt in naravovastenik, César Manrique. Sam se je v svojem slogu izživel na kar nekaj točkah otoka, glavni poklon pa je možno občudovati v Jameos del Agua, kamor je umeščen tudi njegov muzej.

Jameos del Agua

V Jameos del Agua pot nadobudnega turista popelje skozi naravne podvodne lavine tunele, kjer prebivajo endemski slepi rakci, ki jih ljubkovalno imenujejo jameitos. Kot naše človeške ribice so. Povzpneš se do umetelne oaze sredi surove črnine – oči doživijo pravi šok, absorbirajo ta kontrast in sprostijo um.

Eh, jaz sem kar malo zadremala. Ker sva bila zgodnja, obiskovalcev ni bilo še veliko. Še črne pajkice in navaden bel T-shirt postanejo fotogenični v tem okolju! 

Skozi celotne počitnice sva nenačrtno obiskala še dve njegovi kreativni postavitvi arhitekture kot poklona naravi – kot sem rekla, C. Manrique obiskovalca zasleduje na vsakem koraku – to sta: 

Mirador del Rio, s katerega lahko opazuješ otok La Graciosa. Majhen peščen otočič, vulkanskega nastanka, na katerem naj bi bivalo le 800 prebivalcev. Pot po otoku je možna le s kolesom, do tja pa prideš s trajektom iz Orzole. 

Jardin de Cactus pa je vrt, v katerem se v nebo dviga več kot 4500 primerkov 450-ih različnih vrst kaktusov. Nič tako zanimivega za nas, ki nismo takšni navdušenci nad kaktusi. Za tiste, ki radi poskusimo kaj novega, pa se že najde kaj – v lokalčku namreč ponujajo hamburger s polpetko, narejeno iz kaktusovih sadežev.

Plaže in razgledi

Ker sva bila srečna podnajemnika stanovanja z ogrevanim bazenom, nama na misel ni prišlo, da bi preizkusila kopanje v oceanu. Več nama je pomenil ogled plaž, kjer sva lahko malce počilirala in se naužila zena, ki ga prinaša opazovanje valov, ki butajo ob celino. In kar ustvarjajo na dolgi rok valovi, ko se zajedajo v vulkanski kamen, je naverjetno!

Playa del Papagayo

Plaža Papagayo je bila na seznamu ogledov, ker naj bi slovela kot najlepša na otoku. Do nje se vije 7-8 kilometrov dolga makadamska cesta. V sezoni je vstop na to območje potrebno plačati z nekim prispevkom, tokrat v januarju pa je bilo brezplačno. Vseeno sva srečala kar nekaj avtomobilov in zadovoljno sva predla zaradi odločitve, da si že v štartu izposodiva avto z visokim podvozjem. Nekaj znanja o tem, kako se vozi po takšnih bolj razritih cestah, je tudi prav prišlo – do prve destinacije Playa de la Cera sva prišla kar se da udobno in hitro. 

Sama Playa del Papagayo naju ni preveč presunila. Zaradi trume sprehajalcev po plaži je verjetno izgubila celoten čar. Kar vrnila bi se nazaj na prejšnjo plažo, kjer sva uživala bosih nožic na soncu in predvsem – miru. Ljudi je bilo res malo, v daljavi pa je nekaj surferjev vadilo svoje spretnosti ravnotežja na valovih.

Prijazen opomnik: tudi polno kritje zavoravanja ne škodi, če si v kraju, kjer je veliko offroad poti.

Playa del Janubio

Pot naju je peljala naprej proti odkrivanju naravnih bazenov na zahodni strani otoka in do solin. Tukaj sva še malo stestirala, kako pluje novi dron, saj je bilo to eno redkih območjih, kjer je spust drona dovoljen. Naravnih bazenov nisva odkrila, sva pa prišla do prečudovite črne plaže, za katero se skrivajo soline. 

Občutiti sem začela močno utrujenost, nekaj se me je začelo lotevati, v grlu praskljati. Za dva dni sem izginila z lanzarotskega obličja in pobegnila med mehke odeje, kjer sem zgolj občudovala svoj sanjski razgled skozi okno.

Playa de Famara

Po dveh dneh mukotrpnega skrivanja pred zunanjim svetom, pitja čaja, papcanja lekadolov (seveda mi že najmanjši prehlad povzroči rahlo vročino), sva se odločila, da petkov dan preživiva kar se da sproščeno in na izi. Lastnik nama je večkrat svetoval zen oddih na plaži ob vasici Famara, znani po tem, da je precej surferska. Ker se je petek že napovedoval močan veter (kalima!), najin obisk Famare ni bil nič kaj zenovski. Vseeno sva izkusila, kako peščeni viharji res niso prijetni. Pesek sva imela povsod – med zobmi, v nosnicah, za ušesi, v ušesih. Pa tudi kasneje v vodi in paelli, ko sva šla v El Chiringuito na kosilo.

Playa de Famara je seveda prečudovita. Z ene strani se v nebo dvigajo mogočni klifi, plaža je popolnoma peščena, sama vasica mirna. Zapeljala sva se pod klife in uživala v občutku majhnosti proti velikim gmotam za nama in neusmiljenim oceanom pred nama. Veter nama je še vedno oteževal bivanje zunaj (z majavim ravnotežjem je bitka proti vetru še težja!), zato sva se kar hitro pospravila nazaj v avto. 

Čez dva dni sva obiskala še Mirador del Risco de Famara, kjer je moč videti prečudovit razgled, ki se razteza nad Famaro in še dlje.

Playa de Orzola

Tisti dan, ko sva obiskala Jameos del Agua, je gospa kalima gotovo nudila najbolj mračne meglene razglede, a najino popotovanje po severnem delu otoka, ki sva ga do zdaj že dokončno vzljubila, naredila še malce bolj čarobno. Pot naju je popeljala mimo Caleta del Mojon Blanco do Orzole. Pripeljala sva se do plaže, kjer sem sama šele kasneje ugotovila, da se tu pod klifi skriva prelepa votlina, ki je za moje nožice takrat bila slabše dostopna. Pa drugič! Vseeno sva uživala v opazovanju surferjev, plaža je bila zares mirna – in tukaj sva le doživela tisti zen, ki ga par dni prej v Famari zaradi vetrov nisva. Lahko rečem, da je bila tole moja najljubša točka dvotedenskega bivanja na otoku.

La Isleta

Že sama pot do sem je bila svoja izkušnja. Spet sva le občudovala kraje, skozi katere se voziva. To je tisto, ko rečeva “Danes greva pa malo zabluzit z avtom.” Brez neke definirane končne točke se samo peljeva in na tak način okusiva najbolje, kar lahko otok ponudi. V La Santi sva se ustavila zgolj na pijači v lokalu, kjer sva zrla morje, valove, opazovala surferje (nekaj je na tem, da bi to nenehno počela!). Zaželela sva si prigrizka in naročila ribjo juho. Na tem otoku si res lahko ljubitelji morske hrane privoščimo svoj hedonizem! Vzljubila sem še celo lignje, ki jih sicer vedno izločim s krožnika.

Na otočku znotraj otoka (La Isleto z otokom povezuje še ena prelepa cesta) sva lahko ponovno preizkusila drona. Rezultat so bili prečudoviti posnetki, ki jih že delim na družbenih omrežjih.

El Golfo in Lago Verde

Zeleno jezero sem si zares želela obiskati. Vedno, ko načrtujem ogled kakšne točke, preverim, če je zame ogled izvedljiv in po opisu sodeč, bi mi tole bilo lahko povsem okej dostopno. V resnici je šlo takole:

1. Nekaj dni prej je moj dragi sopotnik skočil na izvidnico – preveril, preštel korakov in se odločil, da je točka zame dosegljiva.
2. Izbrala sva si termin za obisk, ki je predvideval najmanj gneče na točki (ta potencialno namreč dodatno ovira moj pohod 😄) in optimalno lepo svetlobo. Nisva se odločila za zahod, saj je točka na zahodni strani in verjetno veliko ljudi pride sem občudovati zahod.
3. Z avtom se pripeljeva sva se tako pripeljala čim bližje izbrani razgledni točki.

Ostalo gre hitro. S palicami se zaženem na široko kot le kaj, užijeva razgled in se spraviva na dober zajtrk. Spomtanosti si pri mojem stanju res ne moreva privoščiti.

Las Grietas – The cracks – Razpoke

Na Lanzarote sva prišla brez seznama stvari, ki si jih morava ogledati. Pri meni itak veliko točk odpade že zaradi nedostopnosti. Zdaj, ko ne vem točno, koliko in česa sem še zmožna prehoditi (mnenje v glavi in realnost še nista sinhronizirana), pa bi točke, kjer je vsaj malo treba hoditi, kar hitro prečrtam – da se mi ne bi bilo treba preveč soočati s kruto novo normalo (beg pred tem je vedno rešitev! ).

Ta otočič se je izkazal za meni zelo dostopnega. 

1. Kar sva se naučila lani s pežojčkom, tako sva letos tudi ravnala: izposodila sva si avto z visjim podvozjem, da lahko malo zabluziva izven asfaltiranih cest.
2. Za razglede in izkustvo otoka ni treba na hajk (dostop do večine vzpetin je prepovedan, a ne skrbi, vedno se tudi za hribolazce najde kaj ).
3. Parkirnih mest za invalide je res veliko, kar na bolj obljudenih območjih omogoči lažji dostop meni, ki težko hodim (a so pločniki in stopnice na drugi strani zelo neobzirne in neprijazne invalidom).

Kakorkoli, tele zanimive zemeljske formacije, imenovane Las Grietas pa sem si res želela videti! Izkazalo se je, da so pravzaprav tu, kjer bivava, se vsak dan voziva mimo njih in … Čisto malo nad cesto so!

S sončnim vzhodom sva se podala gor, saj je moj izvidnik par dni prej predvidel, da v gužvi tam gor nimam kaj delati s svojo počasno mehanizacijo . Teren je bil malo izmuzljiv in ozek, ampak se je super končalo – s srečnim nasmehom in toplino v srčku. Prisežem, jaz kar predem, ko dosežem eno tako drugim “malo” stvar.

Lunino površje: Nacionalni park Timanfaya

Lanzarote je majhen otočič, hitro si čez in ko se pelješ skozi, se težko izogneš pogledu na neskončne lavine poljane, iz katerih štrlijo luštne zaobljene vzpetinice. Nanje se je prepovedano povzpeti in če veš, da na vrhu ni ravne površine, pač pa krater, iz katerega je bruhala lava, ti je jasno zakaj.

Nasploh si ne predstavljam, kako bi bilo hoditi po zašpiljenih površinah trde ohlajene lave – sploh z multiplo ne, saj bi bil pristanek na nosu precej trd .

Najbolj nevaren del Nacionalnega parka Timanfaya je zaprt tudi za avtomobile. Možno si ga je ogledati le z njihovim avtobusom … In izkušnja je fantastična! Nikakor je ni možno zajeti v naše mobifotiče, čeprav vsi na avtobusu zagrizeno fotkamo in snemamo vsak premik. Vsak kamen. Vsako luknjo. Vsak lavin tunel.

Vmes sem kar trepetala od hvaležnosti, da imam te mogočne kreacije našega planeta priložnost videti. Pomislim, kako majceni smo proti njej, dragi Zemlji. Pomislim, kakšen nič smo zanjo v tem času in prostoru. Virus, okužba. Oh, ona nas bo že prebolela, sem si rekla in si ponovno kihnila v rutko . Do takrat pa hvala, prelepi planet!

La Geria, okušanje vin

Zadnji dan. Ves čas najinega bivanja na otoku sva lahko opazoval  a ograjene kraterje (človeškega nastanka) ali polja, polna nizkih simetrično posejanih zidov, kjer se k zidu stiska drobna rastlinica – vinska trta. Na tak način kljubuje nmočnim vetrovom, zemlja pa je dovolj rodovitna, da raste in obrodi. Grozdje poberejo in ga predelajo v vino tipičnega okusa, pravo posebnost tega območja.

o sem bila res prepričana, da sem dovolj zdrava, da sprobam njihovo vulkansko vino, sva se odpravila na obisk v majhno vinarno na vinorodnem območju Lanzarota, La Geria. Najbolj znana je malvasia vulcanica, ki niti malo ne spominja na našo malvazijo, saj je veliko bolj trpkega in bolj močnega okusa, po neenološko povem. Če si na otoku, je pokušina njihovih vin obvezna!

Primerjava z otokoma Tenerife in Gran Canaria

Kanarske otoke sestavlja 7 otokov, do zdaj dva obiskala tri: Gran Canario, Tenerife in Lanzarote. Primerjava med otoki bo spisana v svoji objavi, saj se mi že tole zdi čisto predolg zapis, zdi pa se mi, da je pri nama Lanzarote pobral največ točk. Še se vrneva! Se odločaš za počitnice na enem izmed Kanarcev?