Posebna asistenca na letališču – za osebe z gibalnimi in drugimi omejitvami

Posebna asistenca ali special assistance je storitev na letališču, ki nudi osebam z gibalno oviranostjo ali drugimi posebnimi potrebami pomoč, da je njihova pot po letališču,  na letalo in z letala predvsem varna in udobna.

Kot oseba, ki rada potuje že vse od nadobudnih in odštekanih študentskih let, prav tako pa me že od pamtiveka spremljajo moja utrujajoča gibalna oviranost s slabovidnostjo na čelu (multipla skleroza v kombinaciji z enim slepim in enim slabovidnim očesom sta zmagovalna kombinacija za oteženo mobilnost), sem posebno asistenco na letališču uspešno koristila že večkrat. Mnogokrat. Neštetokrat.

Ker pa sem se v januarju po treh koronskih letih odkrivanja domačih kotičkov ponovno vrnila na letališče in je moj spomin še vedno dovolj svež in čil, da lahko čim bolj enostavno opišem to odlično storitev, bo tale zapis pomagal tebi …

• Tebi, ki se zaradi svoje oviranosti bojiš letališč, 

• In tebi, ki se jih ne, a ti posebna asistenca lahko močno olajša potovanje.

Moja izkušnja: prvič je najtežje

Ko sem le sprejela, da ne zmorem več tako lahkotno prehoditi dolgega letališkega poslopja, in končno spoznala, da moj strah pred letališči izvira predvsem iz moje slabovidnosti in posledične neorientiranosti, je bilo vse lažje.

Nekako sem priklikala do tega, da letališča ponujajo takim, kot sem jaz (takim, invalidnim, a ker še nisem bila uporabnica kakšnega pripomočka, sem se psihološko raje še izogibala tem izrazom), tudi posebno asistenco. Takratni obisk Amsterdama je bil tako določen. Grem!

Tja sem potovala z mojim dragim, ki je začasno živel v tujini, nazaj pa povsem sama. Samcata. Gibalno ovirana. Slabovidna. Utrudljiva. Zmedena. Darjasta.

Mislila sem, da bodo zahtevali kakšno določeno zdravniško dokumentacijo – pa ni bilo potrebe. Nazaj grede sem se preprosto oglasila na informacijski točki letališča, tu so me napotili do točke za posebno asistenco (partner je bil do tu še vedno lahko z mano). 

Dodelili so mi asistentko, ki me je na dolgi poti do mojega malega terminala, kjer me je čakalo moje malo letalo, ki me bo odpeljalo v mojo malo državo, pospremila pod roko. Prevzeli so me drugi asistenti, ki so me s posebnim letališkim busom, ki je hkrati dvigalo, prepeljali do letala in z dvigalom dvignili nanj. Enak postopek me je čakal na slovenskem letališču, spet so me prevzeli novi asistenti – dokler nisem varno in udobno zakorakala skozi izhod letališča.

V tistem času svoje gibalne oviranosti še nisem tako zelo problematizirala, raje sem igrala le na karto slabovidnosti,  ampak … Potem, ko sem izkusila, da me nekatera letališča (predvsem nizozemski Schiphol) s svojo megalomanskostjo zavrtijo in fizično oslabijo, sem začela opozarjati tudi na svojo oteženo in utrudljivo hojo. 

Ne glede na to, da se v zasebnem življenju še vedno izogibam uporabi hodulje, invalidskega skuterja in vozička, invalidski voziček na letališču objamem z vso svojo utrudljivo prestrašeno bitjo in se graciozno zasidram vanj.

Istega leta sva s prijateljico iz Trsta leteli na Irsko. Ker sem morala biti bolj samostojna, sem s seboj vzela na letalo palice. Ko sem kasneje doživela res hiter in prijazen security check, me od leta 2015 na letališču večinoma pospremi asistenca.

Vsako letališče ima svoja pravila

Pred vsakim potovanjem se je o posebni asistenci pametno pozanimati pri svojem letalskem prevozniku (to je pravilo številka 1). Običajno oni vse uredijo, ti se pri njih s svojo oviranostjo najaviš že ob rezervaciji in nakupu kart. Vedno pa lahko urejaš asistenco na letališču – vsaj 48 ur prej. Znajo pa tudi na samem kraju hitro urediti stvari. Je pa vseeno dobro, da ničesar ne prepustiš naključju.

Še letos sva z mojim sopotnikom namreč naredila dve napaki, ker sva mislila, da sta obe letališči, s katerih sva vzletela in pristala, majhni. No, niti italijanski Marco Polo, niti kanarski Tenerife Jug to nista. V Italiji sva se zafrknila, ker sva asistenco od najinega gate-a do letala zavrnila (pa je bilo potem kup enega stanja, čakanja in drenjanja na letališkem avtobusu z drugimi potniki, ko ti seveda nihče ne bo odstopil sedeža, za ob pristanku pa je nisva posebej naročala, tako da me tam ni čakal noben voziček. Obstajala je možnost, da mi ga priskrbi moj sopotnik (vedno so zataknjeni nekje), a sva menila, da je izhod blizu (ni bil). 

Brezplačno parkiranje za invalide na letališču

Pot nazaj domov je potekala bolj gladko, saj sva se bolj pripravila, poleg mene pa so na letalu sedele še tri gospe z gibalno oviranostjo, tako da so me nazaj grede bolj kolektivno obravnavali. Najboljša ugotovitev: parkiranje na letališču z invalidsko parkirno karto je brezplačno! 14 dni sva imela najino Prašno-neustrašno na varnem zelo blizu najinega terminala. Tudi ta ugodnost se od letališča do letališča razlikuje in jo je vredno prej preveriti.

Kako je z mobilnimi pripomočki?

Že nekaj let torej potujem vsaj s pohodnimi palicami. Zdaj tudi z belo palico. 

Ko še nisem bila vešča uporabnica pohodnih palic, vedela pa sem, da jih bom potrebovala na Irskem, če hočem pristopicljati do Cliffs of Moher, sem na splošnih informacijah pri družbi Ryanair nevednega uslužbenca spraševala, če lahko s sabo na letalo vzamem “my hiking sticks that I need for walking because of my MS”. Rekel je, da ne smem imeti palic z ostrimi konicami, lahko pa jih obložim z gumo (ampak gumo lahko vzamem dol, če bi želela koga mahniti s konico, ni res?). 

Kakorkoli, na kraju potovanja z letalom to potem sploh ni bilo vprašanje. Ko sem se na letališkem okencu mojega prevoznika prikazala s svojimi palicami, so me brez težav spustili skozi security check in ni bilo pogojev, da bi se sploh kdorkoli oziral na ostre konice palic (to strašno orožje, ki se ga boji vsak potnik in stevard na krovu).

Oseba z gibalno oviranostjo lahko na letalo brezplačno vzame svoj pripomoček za gibanje, pa če je to hodulja, invalidski skuter ali voziček. Le prej je treba sporočiti letalskemu prevozniku dimenzije, za določene baterije pa menda obstajajo posebna varnostna pravila, zato je potrebno javiti tudi podatke glede tega.

Še nekaj koristnih informacij

• Posebna asistenca je brezplačna na večini letališč.
• Vse se da posebej še dogovoriti z asistenti, vsi po vrsti so izredno prijazni in spoštljivi. Vsi govorijo vsaj osnovno angleško.
• Če te ne peljejo z vozičkom, te na nekaterih letališčih peljejo z njihovimi električnimi avtomobilčki v slogu “papa mobili”, kar je posebno doživetje!
• Tvoj sopotnik je ves čas s tabo, tudi on gre s tabo skozi drug security check, namenjen ljudem z invalidnostjo (ali z otroškimi vozički) in ni mu treba posebej stati v vrstah letališča. 
• Še enkrat: dobro je, da si pomoč na letališču naročiš že ob nakupu letalskih kart, kar pomeni, da je priporočljivo, da si jih kupuješ brez posrednika.

Sem kaj pozabila? Do te storitve je res enostavno priti in jo koristiti, zato “nič bat”. Komunikacija z letalskim prevoznikom ali letališčem je ključna, vse ostalo se samo od sebe odvije.