Občutki, ki jih v meni vzbudi misel na jadranje, so … Šarmantni. Težko opisljivi. Vseeno jih poskušam osmisliti v svoji kovačnici besed, ki je nameščena na dnu moje možganske gmote.

Vztrepetam ob zadovoljstvu. Spomnim se varnosti, ki jo nudi slano, neskončno morje, ko pluješ skozenj. Mehkobe, s katero me objame, ko se potopim v mokroto. Zagledam se tja stran in merim, kako daleč je horizont … Predaleč je, nikoli ga ne ulovim. Gladina morja se umiri in postane ogledalo luni, zvezdam in jambornim lučem. Razposajenost na palubi je v neskladju z milino morskega. Potem se razbesni, postanem majhna kot riba, nepomemben element, smet. Smet, prepuščena volji valov in vetrov. Nič proti veličini oceana.

Pomorskih dogodivščin je bilo ogromno. Teden dni jadranja se mi je zazdel dolg kot cel mesec. Kot da smo že stari mački pomorščaki, vajeni intenzivnosti, vajeni nepredvidljivosti. Zavedajoč se, da bomo kmalu potrebovali varen pristan.

under water

V varnem pristanu dobim vprašanje … 

Ti, kako pa je s tvojim ravnotežjem na jadrnici?

“Če valovanje navznoter povežeš z valovanjem okrog tebe, se uravnoteži,” se pohecam.

No, ampak prisežem – na jadrnici se mi nič bolj ne vrti, splošno okvarjeno ravnotežje pa ni nič posebej drugačno. Dokler je zraven toliko enih vrvi, izboklin in ograjic, ki se jih lahko oprimem, sem prav iste sorte pomorščaka kot ti.

Človek sploh pomislil ne bi, da sem tam na jadrnici vsa polna multiple skleroze in težav, ki jih imam sicer z gibanjem in hojo. In če se pošast ne bi zbudila proti večeru, ko kot po urniku neizprosno začne trkati s svojimi neprijetnimi prijemi v spodnji polovici nožic, bi še jaz pozabila, da jo imam.

Pozabila, da imam MS, razen če …

  • se ne bi lotili neznosnega pohoda po kopnem, ki nas pripelje do najlepšega sončnega zahoda nad otoki (takrat se aktivirajo sedla na hrbtih mojih prijaznih žrebcev/sopotnikov),
  • me ne bi čakal sestop z jadrnice na kopno po kurji lojtrci (ne glej nižje od stopal, ko greš čez, tudi če te štiri dodatne roke držijo).
  • ne bi preživela štiri ure za štedilnikom pod palubo s svojimi nekuharskimi veščinami (kar se ne zgodi zaradi vseh vrečk instant pire krompirja).
  • ne bi bilo treba pomagati pri privezovanju jadrničke. Tukaj s štrikom vred čofnem v vodo, še preden ugledam bojo.
  • ne bi bilo treba kakšne pomembne reči/vrvi pocukat in razpustit, ko so na vrsti jadralni manevri zavoljo morske miline (pa to ni MS, to je ringlšpil 🎡).
anchored sailboat
Kornati 2022; photo: M. V.

Načeloma sem kot oseba, ki ima multiplo sklerozo, na jadrnici sicer hudo privilegirana …

Pod krono/kapico lovim veter in z žezlom/rumkolo v roki pojem morju hvalospeve. Nič mi ni prevroče in vsak trenutek si lahko morebitno razjarjenost pod telesom resetiram v neskončnosti morskih kapljic 💦.

Popolna oblika zelo aktivnega dopustovanja, kjer se vsak dan zbudiš z novim kičastim razgledom, za nekoga, ki se sicer ne more prav veliko gibati, kaj praviš? 🙃

Pa še stranišče je nonstop na dosegu rok..rite! 😀

Leave a comment

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: