Tako se je zgodilo – MS, ta kronična pošastka, je postala moja tekmica.
Tekmica za življenje. Me bo dokončno obsedla, me posedla, odvzela voljo in obsodila na bedo telesno?
Se ji bom dovolj uprla, da bom jaz tista, ki bo koristila življenje, se bahala z njim, kako dobro je, in se kitila z dosežki?
Ves čas tekmujem z njo.
Da bom čim dlje stala in hodila, dokler me ne ulovi.
Da bom čim dlje ostala na točno tej količini kemij, preden me dohiti.
Da bo čim več let minilo od zadnjega zagona, to je moje merilo.
Da si ne bom novega nevrosimptoma nabrala in nikoli čutila bolečin.
Da bodo do naslednjega zdravljenja minila leta, desetletja.
Da bom čim več užila, videla in čutila, to je moje pravilo.
Na neki točki se ustavim in rečem, ne več. Ne tekmujva. Premagala sem te. Premagala sem te z življenjem, doživetji in divjimi poletji. Z roko v roki pojdiva naprej, ne glodaj me in jaz bom tudi do tebe okej.
Utrujena sem tekmovanja. Tekmovanja same s sabo, dokazovanja, da zmorem. To sem si želela. Dokazala sem si, zdaj bi samo še … Živela.
(rime so zgolj naključje)