»Tako damsko izgledaš v živo!« mi je napisala ena od mojih IG-frendic, ko me je uro prej videla v lokalu za sosednjo mizo.

»Joj, potem si bila priča moji ekstremno kravsljavi hoji … Upam, da te nisem prestrašila!« Videla me je prvič, a ne glede na to, da ve za mojo bolezen, sem občutila malce sramu.

»V bistvu sem videla samo, da si imela res lepo oblekico. To je edino, česar se spomnim!« Presenetila me je. Navdušila. Hecna sem, sem si mislila.

Kolaps misli

Tisti dan sem bila v precej slabi formi. No, velikokrat sem, a tisti dan me je sopara z visokimi temperaturami nad 35 posebej »tiščala dol«. Mojito, v katerega sem položila vse upe, da me osveži, me seveda ni – alkohol ob takšnem ozračju noge spremeni v še bolj gumijaste, živčni sistem se pač stopi, mehur pa s svojo težnjo po odvajanju tekočine še bolj udriha po zvončku za alarm.

Vsakič, ko sem se podala proti stranišču, sem v mislih malo jezno mikastila po svojih odločitvah (zakaj tako daleč sedim, zakaj sem morala naročiti nekaj alkoholnega, zakaj nisem šla na stranišče, še preden me je prijelo …), preklinjala sem svojo pošastko multiplo sklerozo in se duhamorno spraševala, kaj si morajo misliti vsi ti ljudje o moji hoji grdega račka, majavi, zibajoči, capljajoči …

Pravzaprav mi taka vprašanja, misli, niso tuja, rada prerastejo v še večja, skoraj eksistencialna: »Se me ljudje bojijo? Raje pogledajo stran, da ne trpijo ob pogledu name? Se jim smilim?«

To so vprašanja, ki hitro minejo. Mali utrinki, ki prešinejo, a se poležejo. Brž jih odpravim, poiščem svojo neomajno samozavest, ki se je zgradila skozi vsa leta, in hitro poudarim vse razloge, zakaj sem to, kar sem danes. Spontano.

Ljudje mi hitro povedo, da se bolj ustrašijo zame, da bom padla, kar je … Precej nedolžno in zelo podporno mnenje, če se že zanimam zanj!

korcula, multipla skleroza
Korčula 2022; photo: M. V.

Kakšna samozavest pa?

No, seveda sem si barvala lase na črno in si risala črne črte okrog oči tam v puberteti. Sovražila sem svoja koščena kolena in večkrat svetu raje nastavila svoj bolj dolgočasen (in popolnejši) levi profil.

Tudi danes mi je pomembno, kaj navlečem nase, da bo lepo (pa nikoli za ceno udobja).

Make-up je zame neznana destinacija, a mozolj in podočnjak rada zakamufliram, ko in če ju ugledam v ogledalu s svojimi slabovidnimi očmi.

Rdeča šminka je odkritje tega bolj svobodnega koronskega leta in rada si jo napackam. Tudi na zgornje zobe včasih.

A kljub drugačnemu očesu, ki je prazno, brez zenice, prekrito s sivino in rado malo zaostaja za levim, bolj zdravim očesom …

Kljub krivozobnemu nasmešku, ki si ga nikoli nisem dala popraviti, saj nisem prenesla misli na zobni aparat. Že očala so bila za osnovnošolko dovolj neomajna zaporniška rešetka (30 let nazaj, 30 let nazaj, danes je vse drugače) …

In kljub štorkljanju, ki je skrajno neelegantno, prav nič mačje, eno nogo velikokrat vlečem malo za sabo, rit imam preveč izbočeno navzven, ramena sključena in kolena se mi stikajo skupaj, da bi se telo počutilo čim bolj varno (vse, za kar zakoni fizioterapije pravijo, da je narobe!) …

Si nikoli nisem rekla, da sem grda. Vsaj ne zares. Vedno sem se sama sebi zdela lepa, posebna, čudovita. Tudi če sem kdaj dobila neprijazen komentar.

Korcula, sunset, multiple sclerosis
Korčula 2022; photo: M. V.

Zmaga zdravega dojemanja sebe

Zdrav razum mi je ob šibkih trenutkih kolapsa misli iz začetne zgodbe dopovedoval: “Ne, kar misliš, da si drugi mislijo o tebi, je pretirano.”

Ljudje so v večini precej preprosti. Ljudje so v večini dobri. Ljudje se v večini ne ukvarjajo s tem, kako ti izgledaš. S tem se ukvarjaš le ti in tvoji notranji strahovi. Zdrav razum je vzel zmago.

Vse vprašljive misli so le rezultat tvoje notranje nesigurnosti. Ki je logična. Vsi se iščemo, razvijamo, stremimo k mirnemu zadovoljstvu in uravnavamo krivine med lastnim in pričakovanim.

Žal mi je, če nisi odraščala v spodbudnem okolju. Žal mi je, če ne živiš v spodbudnem okolju. A kdo bo rekel, da si lepa? Če ne ti. Lepa si in večini ljudi si lepa. Prijateljem, staršem, blagajničarki v drogeriji si lepa. Partnerju in svojim otrokom. Najlepša.

Pretvarjanje in neiskrenost (do sebe in drugih) znata to stanje izničiti.

Sprejmi se.

Jaz sem se. Hitro, zato, da sem lahko zaživela.

Imam bolno oko, ki je najbolj zanimiva stvar na tem svetu.

Imam bolne noge, ki so še vedno moje. In so moj steber, na katerih še vedno stojim (in bentim nad dolgo vrsto čakajočih na bankomatu), so moje sredstvo, s katerim premagujem ravnine in klančine. Še vedno me ponesejo do najlepših sončnih zahodov, gozdnih kotičev, kristalnih voda.

In še vedno sem spredaj krivozoba. A zobje grizejo, so zdravi, in dajejo nasmeh. Nasmeh je najbolj očarljiva stvar na vsakem človeku!

Lepa sem, zadovoljna sem, rada se imam.

A bi šlo to tudi pri tebi skozi?

Korcula, Leadworts, plumbago

P.S. Še vedno rada prejemam pohvale. Oh, kdo jih ne? Jih zapakiram v en lušten del svojega možganskega skladišča in obudim … Ko spet in spet pride do nesigurnosti.

Leave a comment

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: