Iz ogledala se vame zareži obrazek z istim navihanim nasmehom kot nekoč. Kot kadarkoli. Sprednji zob je še vedno ukrivljen pod enakim kotom, iskra v očeh morda le močneje sveti. Nekaj gub in brazgotin se izriše okrog oči … Gub modrosti, izkušenj in življenja, ter tistih, povsem milenijskih gub: gub pretiranega nastavljanja ozonski luknji ter napačnim negam kože.
Vidim otroško naivnost, ki verjame v dobro ljudi in še vedno naroča najbolj pisan sladoled.
Vidim mladostno navihanost, ki se posmiha surovostim življenja in zavija z očmi, ko trči ob čeri.
Vidim žensko. Zrelo. Močno. Takšno, ki se bori za kvalitetno in polno življenje. Žensko, ki se bori, da ne obstoji in gre naprej. Žensko, ki ponosno caplja okrog, brezsramno kaže svoje bolne nožice svetu in kriči: »Glej jih, še vedno stojijo!«
To je novo, zdaj sem to. Odraslo bitje, zavedajoč se svojih privlačnosti in pozitivnih plati, ki jih oddajam. Ne glede na to, da sem si pravkar nekam zataknila sveže hlačne nogavice in da sem z rdečo šminko obarvala še zgornjo štirico.
Zrelo izgubljeno ženšče.
Šla sem skozi marsikaj in vem, še me čakajo viharji – naj se bojijo teh neustrašnih in veselih gub!
Še vedno sem polna malih nesamozavesti in neprepričanosti … A so drugačne, logične, sprejemljive. Moje so. Ti ponedeljkasti boleči in tesneči stiski v mojih prsih le naznanjajo, da se spopadam s strahovi. Ne bežim več stran od njih.
Zdaj objamem utrujenost, ko me zagrabi. Zdaj objamem žalost, ko jo začutim. Zdaj se poglobim vase in potegnem nazaj, ko me kaj iztiri in podre. Jutri zakorakam v nov svež dan. Jutri bom zavrtela svoj svet na bolje.
Izgubljenost se mi poda. Izgubljenost je že skoraj varna, moj znani teren, domača je in … Uživam v njej?
Napišem odo momentu
Ko sem mesec nazaj zopet poprijela za miš in prilepila prste na tipkovnico ter zopet odgovorila na nekaj vprašanj v zvezi z njo in mojim doživljanjem tega sveta, me je zadelo ... Opravljam točno to, kar sem opravljati želela!
Lahko se prilagajaš, bašeš not v družbeno in biološko ukrojen kalup. Da ustrezaš, se normaliziraš, običajiš in povprečniziraš. Lahko te upočasnjuje in si počasnejši od tistega, ki nosi hišo. A greš naprej in preskakuješ, plezaš čez in se bojuješ.
»Čutim se močno v sebi, da se lahko spopadem s težavami, hkrati pa s strahospoštovanjem in skromnostjo zrem v prihodnost in si želim, da bi bila prijazna do mene,« sem povedala nekje, če v gugl vpišeš moje ime.
Brez obstanka na zemljevidu, neznatna mravlja na tem vesolju nepomembnemu planetu. Z gromozanskim egom in še večjo dušo. Zavestno vdihnem okrog sebe potlačen že ta zrak, da mirneje bom šla naprej.
Pa vem, da ne uidem luštnostim napornega življenja. In se srečno zavalim na ta svoj kavč brezdelja.