Danes pa nekaj o MS in spolnem življenju

Dejstvo je, da MS s svojo zdraho, ki jo naredi na živčevju, lahko povzroči spolne motnje.

Sporočilca iz možgancev do spolnih organov ne potekajo gladko, tako da lahko vplivajo na samo vzburjenje, odziv in doživljanje orgazma (naglodane mielinske ovojnice živcev otežujejo potek mnogih signalov – to smo se že naučili, ane?).

Pri moških tako lahko vpliva na erekcijo, pri ženskah na vlažnost nožnice. Pa seveda na nizek libido.

Obstaja pa mnogo rešitev za to!

Spolnost in MS

Da življenje nasploh ni predolgočasno

Da življenje ni predolgočasno so poleg opisanega pri tej zdrahi prisotni tudi naslednji dejavniki:

  • utrujenost, ki spremlja bolezen,
  • spastičnost (krči),
  • težave z občutenjem, sploh v predelu spolovil (odrevenelost, bolečina, preobčutljivost),
  • težave z mehurjem in/ali prebavo,
  • psihoški dejavniki: depresija, tesnoba, nizka samopodoba zaradi invalidnosti

Vse to (z nivojem fizične okvare vred) lahko  privede do tega, da se oseba z MS ne počuti dovolj samozavestno, privlačno.

Multipla skleroza ne razočara. Ponudi cel paket dejavnikov, ki prinesejo težave na področjih, na katere sicer pozabiš, da obstajajo!

Tam, kjer so težave, so tudi rešitve

Kakšne?

Pogovor, pogovor, pogovor… Z zdravnikom in s partnerjem. O občutjih in občutenjih. Pogovori so težki, pa vendar prinesejo mnogo razumevanja!

Pomembno je zaupanje – medsebojno. Naj ne bo nerodno se pogovarjati o tem.

Ker je spontanost pri MS bolnikih nekaj, kar ne obstaja, je včasih dobro tudi intimne trenutke vplanirati. Na žalost. Ampak to ne pomeni, da spontanih ni!

Obstaja pa mnogo pripravkov v obliki zdravil, ki pomagajo z erekcijo. Pa lubrikantov, ki pomagajo pri suhosti nožnice. Pa vibratorjev in drugih spolnih pripomočkov, da tudi orgazmi niso več neznanka …

Rešitev je mnogo, samo upat si jih je treba poiskat!

intimicy
Photo by Photo by Loc Dang (Pexels)

 

Ker se malce orientiram po članku z webMD , se mi zdi fino izpostaviti še naslednjo intimno temo …

 

Kaj če si samska/samski?

Seveda, spoznavanje novih potencialnih golobjih družic, je zahtevno že, če nisi srečnež s kronično boleznijo. Da pa si vso to reč zmenkarij olajšaš, ozavesti:

  • Ti si na prvem mestu. Bolj se spoznaš, več časa si posvetiš in bolj znaš poskrbeti zase – več energije imaš, da greš ven med ljudi …
  • So pa zadnji čas priročne razne aplikacije za spoznavanje, da o družbenih omrežjih ne govorimo. Jaz sem še iz časa mIrca, svojega golobjega družabnika se za perutke neizprosno držim vse do danes in si ne predstavljam, da bi kar mogla spet it na teren!
  • O svoji spremljevalki govori takrat, ko si pripravljen/-a govoriti o njej. Eni smo tako korajžni, da si jo malo da ne že na čelo napišemo – ampak za nami je lahko že 17 let prakse in ne poznamo nobenih zavor več (trapast nasmeh).
  • Več veš o sami bolezni, bolje jo znaš razložiti sogovorniku. Znanje je moč in z znanjem podiraš marsikatere tabuje, ovire, stereotipe. Na tem mestu je odlično poudariti, da bolezen tvojega življenja ne ustavi, potrebno je le nekaj prilagoditev, ki ne pomenijo nobenega ekstrema.
  • Nekaj finega pa prinese tudi MS – in sicer to, da deluje kot eno dobro sito, ki prečišti vse potencialne ne-kul partnerje. Partnerje, ki niso »pravi«, za katere je pač bolje, da skozi to sito ne padejo in se že v štartu zataknejo na mrežici. Mogoče so pravi za koga drugega, mogoče le zase, to ni več tvoja briga. Zaslužiš si pravo razmerje, ki vključuje tudi voljo po skupnem reševanju težav, ne le romantičnega dela v srčkih in izvenzemeljskih poplesovanjih.

 

Najbolj zlajnano: pogovori

Povsem logično je, da bo ta tvoj zmenek potreboval nekaj časa, da sprocesira to velikansko informacijo. Naj si vzame čas. Naj pove, da ni prepričan, kako bo to šlo naprej. Naj vpraša, če ima kakšna (tudi neprijetna) vprašanja.

Sama sem se v mladih letih tolikokrat grizla, zakaj morava imeti tako težke debate že takooo zgodaj … Pa so bile potrebne, da sva sploh gradila naprej. Težav nisva ignorirala, čeprav bi jih sama najraje prestavila na luno in se delala, kot da jih ni.

Ne glede na to, kako težko je bilo skomunicirati kaj, posebej teme o prihodnosti, potencialnih poslabšanjih bolezni, pa ko so se ta poslabšanja dejansko pojavila … In čeprav sem si takrat še najmanj želela govoriti o težkih temah in čeprav na prvo oko nisva našla rešitve, sva naprej šla močnejša.

Bolj samozavestna in bolj prepričana. Govorila sva namreč o svojih čustvih, strahovih, obupanjih. Vedela sva, kaj čutiva.

Pogovor, saj pravim!

Leave a comment

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: