Včasih imam večjo težavo ljudem dokazovati, da mi kljub vidnim težavam s hojo, napredujočo boleznijo in slabovidnostjo vseeno uspe …

Uspe? Kaj pa? – Uspe biti srečna.

Pravzaprav se štejem med precej zadovoljne ljudi. Med tiste, ki so zadovoljni sami s sabo, kljub vsem svojim vidnim nepopolnostim (“Oko brez zenice, krivozobni nasmešek, naravna mišja barva las, ogljikohidratni obročki okrog popka,” naštejem precej hitro). Ki znajo biti zadovoljni v družbi, ki si jo brezbrižno izbirajo sami (“Pametni,zabavni in čuteči družbi.”). Ki so zadovoljni s svojimi preteklimi odločitvami in celo vedo, da jim bo zadovoljstvo šlo tudi, ko bo malo drugače šlo, kot jim gre pa zdaj.

Včasih me potem zaskrbi, če za ta splošno nezadovoljni svet le nisem zadovoljna malo preveč?

Zaskrbi me tudi, če si na ta način, ko to javno in glasno razglašam, pravzaprav ne kopljem jame, kamor mi bo ušla ta sreča?

Ampak jaz sem srečna spontano. Ne načrtujem tega, kako bom srečna. Ne odločam se vsako jutro znova, da bom pozitivna.

Kako to? Kje je hakeljc?

Sreča je produkt vsega

V mojem primeru je sreča skovanka videnj, odnosov, vzgoje, doživetij iz otroštva. Grdih doživetij, iz katerih se je dalo naučiti. Pogrešanj, iz katerih se je dalo izluščiti bistvo. Bolečin, ki so pokazale, kaj so dnevi brez bolečin. Nejasnih odgovorov na moj “Zakaj?”.

Spontano sem se naučila ceniti. Ceniti to, da so prišli dnevi brez bolečin, da sem bila doma med svojimi, da sem bila sprejeta, ljubljena in njim pomembna. Se ne pritoževati in se zadovoljiti z osiromašenimi odgovori. Gledati v svetlo, v boljše, čeprav brez enega očesa.

To je bil moj edini način, da preživim in doživim dobro. Srkala sem vse to in si beležila v spomin, za kaj in za koga je vredno biti.

To so bile male zmage, ki sem jih nezavedno nizala ena za drugo in jih šele v odrasli dobi ozavestila, opredelila, osmislila. Vmes sem se nagibala k ljudem, ki so bili popolni zame. K pozitivnim ljudem, ki jim je bilo vseeno za to mojo drugačnost in so v meni videli totalno normalnost.

Privlačili so me in jaz sem samodejno morala privlačiti njih, drugače si ne znam tega razložiti. Bila sem tam, kjer sem bila sprejeta, ljubljena in njim pomembna.

Nikoli nisem preveč jamrala (odkljukajmo piemesovsko jamranje, ki ga znaš odkriti med zapisi nekaj let nazaj), nikoli preveč hlepela po pomoči, a vendar je nisem odklanjala. Hvaležno sem jo sprejemala in to je tisto. Tista pot k polnemu življenju.

 

Bolezen multipla skleroza

Bolezen je učiteljica

Pridružujem se tistim, ki pravijo, da je bolezen učiteljica. Uči videti napredke, uči videte male stvari. Ne pusti ti obupavati, ne pusti ti smiliti se samemu sebi.

Sem srečna, da imam bolezen? Nisem. Sem srečnejša, ker imam bolezen? Nisem. Verjamem pa, da znam hitreje prav zaradi nje ugotoviti, kaj me osrečuje, kako živeti za trenutek in kako izživeti vsak dan, kot da je moj zadnji.

Ko se človek za nekaj bori … Takrat ve, kam mora, kako mora in s kom mora. Takrat hitro najde tisto, kar ga bo na tej poti zadovoljevalo in dopolnjevalo. Z drobnimi napredki bo drl k boljšemu življenju. K bolj kakovostnemu življenju. A ne k bolj srečnemu življenju. Ker tega imaš zdaj.

Sreče ne moreš pogojevati s prihodnostjo. To je prvo pravilo življenja, ki ga živiš polno. Polnega življenja.

Govorim o življenju s kroničnimi boleznimi, ne o smrtnih obsodbah. Tam je drugače, tam je vse le bolj kruto, tam so spremembe bolj revolucionirane, eksplozivne, tam te stvar na hitro udari in tam so procesi zavedanja hitrejši, močnejši, bolj jasni.

Učiteljica multipla skleroza

V zgodovini “če”-jev ni

Vem, da nima vsak teh sposobnosti. Vem, da ni imel vsak tako pozitivnega okolja, kakršnega sem imela sama. Verjamem pa, da lahko vsak natrenira svoj sistem mišljenja. Verjamem, da se lahko na silo preprogramiraš, a vendar le takrat, ko to res želiš. In prekleto težko mora to biti.

In ne vračaj se v preteklost z obžalovanjem “Kako bi bilo, če bi bilo …” V OŠ je naša učiteljica zgodovine vedno rekla: “V zgodovini ČE-jev ni.” Nisem si mislila, da bom kdaj to adaptirala na življenje samo 😊 .

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: