Moja hoja je … No, niti približno ni seksi. Ni elegantna, ni zravnana, ni sproščena. Sploh ne gre naravnost, sploh ne gre usklajeno. Racam – in tega ne vidiš na sliki, to vidiš, ko me uzreš sredi lokala, kako divjam na stranišče.

Ni taka, kakršna je bila 15 let nazaj, ko sem kulsko podrsavala po pesku v novih pumicah, morda pol številke prevelikih. Ni tista hoja, ki jo je mala Darja jemala kot samoumevno. “Ne ljubi se mi hodit,” sem večkrat jamrala staršema, ki sta me vsako nedeljo ‘gonila’ v hrib. V hrib! V tega sploh ne grem več hodit, zato sem posebej grejtful staršema za vsa prisilna hribolazenja v otroštvu. Včasih si zadanem, da bom zagrizla vanj, v ta hrib, grem pri tem prek sebe in še tri dni po podvigu trpim. Srečno sicer – da sem zmogla tisti vzpon petdesetih metrov višinske.

Ne jemlji hoje kot samoumevno.

Ceni vsak korak. Zavidam ti ga. To (fizično) lahkotnost, ki jo občutiš, ko se podaš v dan. Da se nonšalantno lahko zibaš od trgovine do trgovine v nakupovalnem centru in čekiraš, kaj je novega na policah.

Da hodiš s sladoledom po mestu in vmes naveličano skozi sončna očala pogleduješ za mimoidočimi. Da se usedeš na kolo, ko se ti zdi, da boš peš prepočasen/prepočasna, ali pa poženeš skiro in vmes mahaš prijatelju na drugi strani trga.

Ne jemlji tega samoumevno. Ne jemlji te možnosti kot samoumevno.

Kot jaz ne jemljem, da kljub spotikanju v čevljih z ravnimi podplati – vsaj hodim! Police si ogledujem po spletu ali ob varnem potiskanju škripajočega nakupovalnega vozička.

Sladoled pač jem, ko se usedem na rob pločnika na parkirišču, in kadar maham prijatelju, se ustavim in naslonim na … Drog. Tudi tako gre lahko.

Vir: Redit

Ob tem se vedno spomnim tega stripa, zgoraj kako voznik sanja, da bi imel helikopter. Kako kolesar sanja, da bi si lahko privoščil avto. Kako pešec, ki se mu mudi, sanja o kolesu. In kako človek v vozičku sanja, da bi … Hodil.

Totalno zaigra na čustva, predrami, prešejka možgance. Seveda ti da misliti. Slogan “Nič ni samoumevno” je lahko zelo hitro izigran in izubi vrednost, če zares ne razmisliš o njem.

Konec koncev, tudi človek v vozičku ima marsikaj, na kar ne sme gledati samoumevno:

  • asistentko, ki mu vsak dan pomaga iz postelje,
  • mamo, ki mu nosi živila  iz trgovine
  • prijatelja, ki ga zabava ob večerih,
  • predvsem pa, da ima voljo do življenja. Da živi.

Kljub invalidnosti, zaradi katere se spopada z več ovirami kot bi si zdrav človek mislil, je tudi on za nekaj pomemben. Je našel nekaj, v čemer je dober, s čimer se zazdi koristen sebi, s čimer izkaže dodano vrednost družbi.

Ne besedičim in ne pametujem kar tako.

Govorim iz izkušenj, iz razmišljanj, ki sem jih imela že v otroštvu, ko sem izza rešetk okna Pediatrične klinike na Vrazovem trgu tolikokrat pogledovala na ulico, kjer so se mi hodeči ljudje v daljavi zdeli pravi srečkoti – da lahko hodijo po opravkih in so svobodni.

Kaj pa ti? Je kaj, kar se tebi ne zdi samoumevno, drugim pa?

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: