… Darja se poslovi od svoje drage prijateljice.

Nisem imunolog in nisem tukaj, da bi kogarkoli prepričevala v cepljenje. Povem pa, da verjamem, da cepiva pomenijo neverjeten doprinos k družbenemu napredku, da so cepiva v zgodovini preprečila že nešteto smrti in omogočila nešteto življenj, ter da so cepiva tista, ki bodo naša telesca naučila, kako se braniti pred virusi, ki trenutno pustošijo po našem planetu.

Moje veselje ob prihodu prvih cepiv proti Covidu-19 na trg je bilo tako kar na visokem nivoju. Seveda, z malo strahu, ker “Kaj pa če je to le malo prehitro?”, a s prepričanostjo, da se cepim takoj, ko me bodo poklicali. Covida res ne želim spoznati in niti v blagi obliki vedeti, da obstaja. Sama sem v svoje telo vnesla že toliko različnih strupov z namenom boja proti veliko večjemu sovražniku, ki razgraja v mojem telesu, tako da je bila tehtnica zelo umevno na strani znanosti.

Kot kronična bolnica bi morala pasti v neko prednostno skupino, a nisem. Tako sem se vmes kar precej hudovala nad strategijo cepljenja v tej naši državi. Sem se pa cepila med prvimi ta teden, ko so ventile stroja s temi neznanimi tekočinicami odprli za splošno rajo. Kakšen je bil torej “Ta veseli dan”, ki sem ga prištevala k zelo pomembnim dnem leta 2021? … Ko bom spletnemu vesolju s ponosom kazala flajšter na levi rami in se hecala, kako bom v ženitno ponudbo zraven spola, starosti in barve las napisala še “polno cepljena”?

Ne čakaj na maj

En teden nazaj se je poslovila moja draga prijateljica.

Nenadno, nepričakovano, toliko načrtov sva imeli! Da bova šli čez nov savski mostič, ki so ga za sprehajalce odprli lani. Je rekla, da me bo pod roko vodila, če ne bom zmogla. “Ne,” sem rekla. “Zdaj kar palico vzamem! Tisto mojo rdečo, saj veš.” Da bova šli na najino najljubšo teraso v starem mestnem jedru, da naročiva tisto ogromno ledeno kavo, ki tako fino zgleda – takoj, ko bodo odprli lokale. “Obvezno! Samo zorganiziram ta moj večno srečno-nesrečni prevoz in počakava na en lep dan.”

Najin naslednji pogovor je potekal v spremljavi hudega koronskega kašlja. “Nič hudega, saj se bova videli. Ti se le pozdravi. Te pokličem!”, sem zaključila pogovor, potem ko mi je v svojem slogu pripovedovala o tej … Še eni od njenih dramatičnih dogodivščin. Nisem si mislila, da bo to najin zadnji pogovor. Bil je točno tak kot vedno – na dolgo in široko sva poleg najinega počutja obdelali še vse ostalo: koga vse sva srečali, kdo se nama je javil, kako luštno je bilo takrat, takrat pri tistem stolpu. In kako ga serje naša država, kaj pravijo njeni in kaj moji, se smejali.

Ob novici, da je slabše, se je vklopil sistem pozitivne energije z več koncev mesta. Vse, ki smo jo imele rade, smo ta oblak dobrih misli, ki niso niti za hip vključevale nejevere, pošiljale k njej. Počilo mi je srce, ko sem izvedela, da nam ni uspelo. Ob joku in hlipanju pa … So se kotički ustnic kar vihali v nasmeh. Je kaj takega ob takšni tragediji sploh mogoče?

Ob takšni sončni energiji, ki jo oseba, ki stopiclja po istih poteh kot ti, premore … Da, kaj takega je mogoče. S toplino prežeta sem se sestavila skupaj, vsako celico telesa je obdala hvaležnost. Hvaležnost, da sem jo imela priložnost spoznati in poznati. Da mi jo je življenje namenilo v najbolj kritičnem obdobju mojega obstoja, ko sem hodila preko svojega telesa, v novih izzivih zares uživala, in tudi, ko sem trpela, se zdravila in nato spet pokončno hodila. Hvaležnost, da mi je zapustila toliko lepih spominov, toliko toplih stiskov rok in objemov.

Brdo pri Kranju

Zakorakala sem v temno vežico, se spogledala z njenimi očmi, ki so žarele s slike, se ji nasmehnila nazaj …

In odšla v cepilni center.

Zate, draga moja prijateljica. Pa zame, za moja starša in neznanca. Tako sem se veselila! Zdaj pa sem z grenkim priokusom stopicljala po hodniku cepilnega centra. Veš, gospod vojak me je pospremil čez dolgo vrsto, ker sem tako nesigurno stala tam … S to mojo seksi rdečo palico. Palčko. Posedel me je na klop, naj počakam. Nekaj časa sem spregledano sedela in spremljala dogajanje, skoraj vsi so se odločali za tisto cepivo, cepivo s samo enim odmerkom, ki povzroči bujne lase. Tisto, na katerega je zletelo največ tvojih meme-jev, ki si jih pošiljala preko raznih kanalov. Ko sem opozorila nase, je gladko steklo.

Zvečer se je začelo. Pričakovala sem jo, to mrzlico. Tako znana je bila. Kot tolikokrat v tistem času, ko sem si v podkožje injicirala Rebif. In nekajkrat potem, ko sem prebolevala virozo. Mrzlica je sicer trajala dlje, pojavile so se bolečine v ramenih, koža je bolela na dotik, glavobol. Vročine, ki je prišla zatem, nisem merila, saj bi bila do termometra predolga pot. To, da me je prijelo lulat, je bil cel projekt. Na nogah sem lahko stala samo zaradi konstrukcije, ki jo ima človeško telo, in zidov, podbojev vrat in omar, ki sem se jih lahko oprijela.

Potem sem le zaspala. Zjutraj sem se zbudila kot bi čezme zlezel dinozaver, kar za osebo z multiplo sklerozo ni nič takega, potem pa je bilo vse okej. Kot da se ni nič tako ekstravagantnega, kot je na primer cepljenje proti Covidu-19, zgodilo. Precej dolgočasno, kaj? A tako zadovoljujoče. Ne, res ne vem, koliko časa bo trajalo, da bo potreben naslednji odmerek, ne vem, ali sem zaščitena, kot bi rada verjela, da sem, in nimam pojma, kaj sem vnesla vase – kot pri toliko drugih stvareh. Vem pa, da sem še vedno lahko prenašalka in da ne bom kar tako odvrgla mask in razkužil. Vem, da sem naredila nekaj pravilnega zase, za svoj mikro in makrosvet.

Tako dobro bi se ti zdelo, ko bi ti vse to pripovedovala! To mojo dramatično dogodivščino! 

Zgodba iz ozadja: Tipkovnica bo najbrž crknila, ker je preplavljena s solzami. Mogoče bi bilo dobro, če bi jo čez noč vrgla v kozarec z rižem. Oklevam z objavo tako intimne pripovedi že zaradi same pietete, ki jo čutim do nje, do prijateljičinega življenja. Teme o cepivu, ki je že sama po sebi neznosno občutljiva, pa sploh ne želim povezovati z njo. Dejstvo pa je, da sta se dva močna dogodka mojega življenja zgodila na isti dan. Pravzaprav so se zgodili trije, saj je moj najljubši človek v tem vesolju, moj oče, praznoval svoj 73. rojstni dan (in ta človek res veliko da na rojstne dneve (!), kar sem seveda sama, večno željna popolnih rojstnih dni, podedovala).

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: