Te je kdaj strah? Tega, da ne boš več …?

Najbrž.

Strah me je, da bom zamudila pravi trenutek, ko bi se dalo še kaj popraviti, jaz bi se pa prej že sprijaznila.

Strah me je, da bi napredovala, ona, ta pošastka, tako počasi, da je ne bi videla, zaznala, »Hej, ustavi se! Kam greš?«

Strah me je, da me bo ohromila. Tko na noter.

Strah me je, da če se usedem za vedno, da me bo grizla. Kot me grize zdaj, ko se zvečer spravim v stanje telezijočega bitja, ki želi zaključit dan, siv in karantenski. Kot me grize zdaj, ko ponoči odpotujem, tja med blodnje in sanjske balone, med tolovaje in fantome. Kot me grize huje, kot si lahko predstavljaš. Ne boli, ampak boli.

Strah me ni, da bi mi preprečila življenje.

Strah me ni, da zaradi nje ne bi ljubila, divjala, se jezila.

Strah me ni, da bi mi vzela kaj, nečesa, tistega. In njega.

Strašna pošastka. Z njo se da živeti. Samo ne je preveč zares vzeti. Nepredvidljivka je. Bodi tudi ti. Preseneti jo. Zmoreš. Sprejmi jo, obuj njene peščene čevlje, obleci si njen čebelji plašč, nadeni si njen meglen klobuk. In pojdi. K ciljem, k dogodivščinam, k drevesu. Vse te čaka. Prilagodi se, če je treba. Počasna bodi, kakor to znaš.

A te je še strah? Ne, saj te v resnici nikoli ni bilo. Ni smelo biti. Vsaj nje se ne bojiš. Bojiš se ostalega, pa še tega vedno manj. Bojiš se sprejemanja drugih, pa še tega vedno manj. Bojiš se, kako se boš predstavila, pa še tega vedno manj. Bojiš se, kako te bo videl svet, pa še tega … Vedno manj. Sploh ne več.

Ne ustavi se! Ne sprašuj, kam grem.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: