Zadnje dni po stanovanju paradiram s starimi fascikli, ki v sebi skrivajo celo kolekcijo podatkov. Gre za zdravniške izvide iz mojega otroštva, vsaj za tiste, ki jih niso porazgubili med selitvami s starih klinik na nove lokacije … Prvi nosi letnico 1994 – to je prejšnje tisočletje, človek! Nekateri izvidi so napisani na moderen pisalni stroj, nekateri pa kar na roke.

Ključna dejstva, ki sem jih izluščila:

  • pri 6-ih letih sem dobila diagnozo kroničnega uveitisa, zdravili so me z injekcijo kortikosteroida naravnost v oko (citiram: “V omami.”);
  • pri 9-ih letih sem dobila diagnozo juvenilnega revmatoidnega artritisa, veliko časa sem brez otroku primerne razlage preždela za rešetkami Pediatrične klinike;
  • pri 12-ih letih mi je dokončno odstopila mrežnica na desnem očesu in to se mi ni zdelo posebej revolucionarno, ker najbrž že nekaj časa tega očesa niti nisem več uporabljala;
  • na levem očesu so se uveitisi počasi ustavljali, še vedno pa sem izgubila in še naprej izgubljala vid, ne da bi se v svoji otroškosti kaj posebej ukvarjala s tem;
  • pri 32-ih sem le dobila uzakonjeno odločbo, da sem slabovidna oseba. Kot da bi to hotela kdaj skrivati.

Vmes sem normalno hodila v osnovko, potem na strokovno gimnazijo, dobila še diagnozo multiple skleroze, in potem zaključila še faks. Na tablo nisem videla niti iz prve klopi, snov sem si prepisovala od sošolcev, ki so bili vsi po vrsti kul in fajn.

Uveitis je sicer eden glavnih razlogov za slepoto v razvitem svetu (vir: Zbornik Uveitis).

Zakaj se s slabovidno označujem šele sedaj?

Ker sem se skozi leta uspela naučiti, da (vsaj na videz in prvi vtis) normalno funkcioniram z 20-30 odstotnim vidom na enem očesu.

Ker sem imela prej mogoče 30-40 odstotni vid, ravno toliko, da nikoli nisem smela sesti za volan, a hkrati še vedno nisem ustrezala definiciji slabovidnosti (Vir: Zveza slepih).

Ker sem se le okorajžila in od svojega najljubšega moškega zahtevala, da narediva fotošuting samo mojemu desnemu očesu na čast, potem ko sem ga leta bolj sramežljivo tiščala v ozadje in objektivu nastavljala le svoj levi profil.

Ker sem šele po letu ali dveh delovne dobe postala upravičena do določenega mesečnega zneska z naslova slabovidnosti. Prej od te oviranosti nisem imela nobene koristi.

Ampak ti pa vseeno opisuješ druge koristi?

Seveda!

Na ulici imaš dober izgovor, da ne prepoznaš neke osebe, ki ti sicer predstavlja trn v peti (tistemu, ki ni trn v peti, je že priučeno, da te pozdravi z mahanjem in hupanjem in glasnim izgovarjanjem svojega imena).

Ne vidiš mrkih in nasršenih obrazov, limon, ki v svojih tegobah hitijo naproti velepomembnim enako kislim opravkom in bi najverjetneje malo zamajali tvoj večni vase zagledani dušni mir.

Ne zmotijo te packe po tleh, umazana okenska stekla, niti pajkove mreže, ki opletajo nad tabo iz višav.

In spodbudno je slišati, kako človek tako hibo od otroštva naprej jemlje precej samoumevno in nikoli ni delal posebnega rompompoma okrog tega.

Kaj pa, ko ne vidiš niti veselih nasmehov ali pa tega, da so se ti v umivaniku že prav kritično zaredile žabe …

Ne, saj ne živim v svinjariji. Samo, kadar razbijem že tisoči kozarec, je nevarno, da kakšna mačja tačka stopi na črepinjo. Takrat pokličem pomoč. Samo, kadar v kuhinji ustvarjam svoje krušne eksplozije in se mi zdi, da sem odlično pospravila moko z delovnih površin. Takrat zaslišim nekaj šokiranih vzklikov o tem, kako je mogoče, da je še vedno po.vso.d.ta.beli.pra.h! In da ga imam še na nosu in na laseh.

Načeloma pa je vse stvar perspektive. Odvisno, kakšno vrednost pripišeš grdobi hiš, ki zakrivajo pogled na gozdnati kranjski hot-spot. Če imaš dobro domišljijo, je življenje v iluziji prav dobra reč. Brez obsesivno kompulzivnih motenj, nestresno, ker je svet po tvojem scenariju pač … Lep.

Na živce mi gre samo, da nikoli ne vidim zajčjih ušes in bambijev na travnikih iz avta, ko moji osebni šoferji, polni entuziazma nad naravo, kričijo name, naj pogledam! Lisica tik ob cesti jé ježa!

by MV

Join the Conversation

2 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: