Kaj se je zgodilo? Norveška.

Nič in zelo veliko. Nič na blogu, v samem vznemirljivem življenju tega malega bitja, ki stoji za blogom, pa veliko.

Najprej sem se zablokirala, zamrznila. Rekla sem, da ne grem naprej, če ne spišem tega najinega slavnega, vrhunskega in pogumnega popotovanja na Sever. Z enim avtom, z enim šoferjem in z eno sovoznico, ki ima MS. Pisala bi o tem, kako bi si bilo fino vzeti dopust tudi od te pošastne prebivalke v meni, jo pustiti doma vsaj za tisti čas. Pisala bi o ovirah, ki se pojavljajo na takem potovanju, ko je tvoja hoja omejena na nekaj sto metrov, ne dovolj, da bi videl deželo in izkusil toliko tujega kisika kot se spodobi. Pisala bi o tem, da ne moreš kar tako prevzeti krmila, ko je glavni kapitan utrujen, saj ne vidiš niti znaka ob cesti, kaj šele, kaj piše na njem. Tako je potovanje vezano na štiri gume, ki se solidno, zanesljivo, pravzaprav odlično!, obnesejo tudi na za navadne avtomobilneže manj dostopnih terenih. Seveda smo bili deležni lepih razgledov, romantičnih zakotnih kotičkov, tišin, skoraj polnočnih sonc, izgub satelitovih signalov in nekaterih, pač drugačnih, doživetij teh prelepih norveških pokrajin. Vzdihovala sva, se navduševala, meditirala ob lepotah, čofotala sva v najlepših kristalno čistih jezerih, se klanjala naravi, kakšna dobra čarovnica, da je … Pisala bi in se hvalila s statistiko, da sva prevozila skoraj 8000 kilometrov v tistih dneh, le nekaj sto so jih vzeli trajekti. Spala sva v najini črni Dusty, neustrašni-prašni, zelo udobno je bilo, jedla sva iz konzerv, se umivala v jezerih, včasih tudi v neskandinavsko dragih avtokampih.

Zgodba o požrtvovalnosti in hvaležnosti ni vedno pravljica

Spisala pa nikoli nisem tega poročila. Preveč me je bremenilo to, da svojemu najljubšemu zločinskemu kompanjonu odvzamem njegovo izkušnjo, ki bi jo moral dobiti, ko odide v tak čudovit del sveta, tak del sveta, ki kliče, da ga objameš z vseh plati. Saj sva partnerja. Ampak sva iskrena partnerja – zato vem, kaj se pri takih skupnih podvigih v zakulisju dogaja. “Lahko bi se že navadil,” “Pa saj je logično, saj te ima rad,” “Ah, daj no, kaj pa ima za jamrat, sam naj gre!” – vse to in še več ljudje znajo povedat, a ne vejo, da je to vseeno malo bolj zakomplicirano. Kompromisi so precej brutalni, vsak dan jih morata dva v takem odnosu, kjer kronična bolezen nenehno kaže svoje čekane, izvrševat. Še se bo ponavljalo, na potovanjih, ki gredo ven iz običajne rutine, še toliko bolj. In čeprav ta misel žalosti, čeprav duši, mori, do rešitve, do stanja, da bi se potem počutila bolje, še nisem prišla. Nisva prišla. Če bi, bi bila objava že na blogu. Če bi, bi najbrž vsak mesec prilepila še vsaj tri dodatne objave, ker misli in tipke sploh ne bi potrebovale prstne povezave. Tako sem šla pa v totalno resignacijo in tu povsem normalno uživala, se v tem živem življenju človeško ukvarjala s tekočimi situacijami, se grizla, se smejala, se ljubila, se hudovala.

Vmes smo speljali še en cestni podvig, na jug, ker je tam v naši deževni jeseni bolj lepo in toplo in prijetno. Debelo grško življenje je pomirilo. Vneslo je samih dobrih občutij v naše poledenele duše. Moj električni sistem se je kar vzpostavil nazaj, pozabil, da ima nekaj žic popokanih. Zame je bil to zaključek leta. Kako lepo je zaključiti leto že z novembrom! Če se je leto začelo  s hudimi preizkušnjami zdravja, zdravja vseh nas, se je zaključilo hudo optimistično, z zobatim nasmehom, z močnimi nogami in z ogromno zalogo upanja. Pa novo pametno ur’co na roki, ki od zdaj naprej šteje korake.

Prišlo je pravo novo leto, ko je moja blogerska vest utripala že tako močno kot tista tretja stopnja piskanja v avtu, ko se še po minuti vožnje ne privežeš pod pas. Najbrž prav zaradi nje, vesti namreč, ponoči nisem spala in sem raje poslušala čebele in mravlje in ostali žužji živež v mojem telesu, ki je bilo v januarju posebej glasno in živahno. Ne, saj ne, to so bili vseeno najbrž neki simptomi, ki si jih tako ali tako pridobiš z leti posedovanja te pošastne zajedavke – ni povezano z vremenskimi ujmami, mogoče le s hormonsko zmedo (sem mislila in se tolažila, dokler se to ni nadaljevalo v naslednji mesec).

Nekaj stvari moraš pustiti zadaj, če želiš naprej

Preglodala sem meglo s to živahno objavo, da lahko zdaj postopim proti svetlobi, kajne? Imam še vsaj en dolg letu 2018, ampak me leto 2019 preveč pričakuje, da bi imela časa ustvarit vsaj nekaj korektnih odgovorov. Del o tem, zakaj sem nekoč postala predsednica podružnice združenja in potem raje predala mesto naprej, nekomu, ki zna speljati vsaj govor na občnem zboru brez jecljanja, bo najbrž ostal tukaj, na tem kupu stvari, ki sem jih pustila v letu 2018. Določene reči je lažje spregledati, da je poskakovanje naprej bolj lahkotno. Zdaj bom zares vklopila novo leto, da se zedini z mojimi možganskimi celicami, šele zdaj bom dopustila ambicioznosti, da pride na plan in pomete z vsemi cilji, ki sem si jih zastavila … Ah, že za lani. Morda bom še spekla kak sourdough kruh? To bi bilo tako super instagramsko, totalno bi me posadilo v srce Gaussove krivulje. Tista objava izpred stotih let, ko sem še iskala izraz, kako se kruhu iz drožev (z drožmi) reče po angleško, me pač v povprečje ne uvršča. In čas, kam greš? Zadihala bi, užila bi vsak dan posebej. In službo imam, čudovito službo – službujem še do zadnjega dne tega leta!