Nisem več na počitnicah. Godrnjala sem tako močno, da me je bilo že sram glasnega godrnjanja, zato sem samo še brezbrižno med dialogi omenjala, da ne grem plesat, ker ne morem, da ne grem na obisk, ker ne morem, da ne bom spila tistega mamljivega gintonica, ker ne morem (pasal pa bi!). Gotovo sem  bila bolj nerodna kot sicer. Padala sem, se zaletavala, potem ugotavljala, da mi gre najbolje na kavču. To s kavčem je varno zame in za okolico – in za kavč. Perilo bo počakalo, posoda tudi, ne, sladoled v zamrzovalniku ne bo, samo še to grem iskat …

Pa sem se vmes spotaknila, se zaletela v obok, sladoledna šefla je padla na tla. Ugh, kako si grem na živce! Kako sem si šla na živce … Posmehnila sem se v nejeveri, da bi mi šlo še kaj narobe. Grmenje v daljavi je grozilo, da bo nevihta, moja švicbrčica postane velik švicbrk. Soparno je za pop*****, noge so še bolj gumijaste kot sem si lahko mislila zjutraj – zjutraj, ko sem vstala eno uro prej samo zato, da se v dnevni sobi zedinim z drugo, malo hladnejšo blazino.

Ponoči je telo delalo, ker se je borilo s toploto in mrazom in uravnavalo sistem nazaj v normalno telesno temperaturo (si naumljam svoje teorije). Dan za dnem, noč za nočjo! Prišel je čas, da to tegobo še jaz z vsemi potnimi kapljami izšpricam ven na tipke, in povem, da je bilo to poletje za osebo z MS (ob upoštevanju, da vsak sleherni bolnik s kroničnimi obolenji in človek, ki je brez kroničnih obolenj, podoživlja podobno – ali pa ne?) sila nehumano, duhomorno, obupno.

Zdaj je super. Preplesala sem celo noč, spila tudi kozarec belega. Še se zaletavam, a jo odnesem brez modric. Še je toliko toplo, da se bašem s sladoledom in toliko, da kažem od poletja lepo porjavela ramena. Obožujem septembrsko deževje, ki je predihalo ozračje s svežimi molekulami kisika, da ponoči spim … Še luna se hitreje nariše na nebo, zoprni jutranji škorci pa postajajo vedno bolj pozni in se zjutraj ne sčivkajo več tako entuziastično. Zdaj je september!

Raj pod ekvatorjem. Photo: M. V.
Nihče ne razume bolje kot pa človek iste diagnoze.

Kljub tako drugačni naravi bolezni, ki se kaže pri vsakomur na svoj način, multiplosti, tisočerosti obrazov te zverine, se skupinski jamr izkaže za pravo terapijo. Še isto izrazoslovje začnemo uporabljati (pravi MS-ovski žargon!), ko opisujemo neopisljiva občutenja, ki nas obiščejo specifično poleti (pa kadar imamo dejansko povišano telesno temperaturo, smo ugotovili). Poleti postanemo bolj pozabljivi, bolj zmedeni, bolj se nam zatika jezik, bolj se nam zatika korak. Meni se zdi, da zares slabo hodim, čeprav že nasploh slabo hodim. Dokončno poštekam tiste čevlje, ki zdravim ljudem pokažejo, kako se čuti MS – obteženi so in imajo pesek na področju celotnega podplata.


SAMO POVEM

Kaj pomaga pri bolj živahnem pretoku med živčki, ki ga sicer ovira vročina? Verjetno ne več veliko, ker je poletje že šlo, ampak po mali raziskavi (ali po tem, kar sem prebrala na prvem linku, ki mi ga je vrgel ven stric G) sem dobila tele nasvete:

  • Ostani doma, ne hodi ven. Zabarikadiraj se v svoje stanovanje, nikogar ne spusti noter … Hecam se s tem zadnjim.
  • Klimatizirani prostori. Trola, ki ima navito klimo na 15 stopinj Celzija, medtem ko zunaj gori 35-ka, je idealka za najdaljšo relacijo po Ljubljani! Za tvoje zdravje gre. Malo se norčujem.
  • Če nimaš klime, pojdi v kino. Samo ne na Mamma Mio dva dni po premieri, ker pri polnih dvoranah je kot da ni klime. In predolgo stojiš v vrsti za v dvorano.
  • Obleci hladilni jopič, ki ga še nikoli nisem srečala in pojma nimam, kako izgleda. Nadeni si klobuk, če slučajno prekršiš nasvet prve alineje.
  • Hladne pijače (in sladoled!, vzkliknejo moje scrkljane brbončice, ki pozabijo na mojo laktozno intoleranco). Plastenko ledene vode si kar postavi ponoči zraven postelje, bo pomagala pri reguliranju spalne telesne temperature, ne da bi ti bilo treba vstajati, Pa še eno prazno plastenko, prosim, da mi ne bo treba posebej vstajati za lulanje.
  • Pojdi na bazen, tam se fino ohladiš v hladni vodi. Ne preoblači mokrih kopalk in tvegaj vnetje mehurja in – še boljše – eno fajn srbeče in pekoče glivično vnetje nožnice, pfej.
  • Hladen tuš, še hladnejši tuš. Že oblivanje z za stopinjo manj toplo vodo pomaga pri normaliziranju telesne temperature, da veš.
Dodajam:
  • Selitev na sever (jaz sem to skoraj storila, pa me je pregnalo 120 gozdnih požarov, ki so se razplamteli samo v dveh dneh! GLEJ OBJAVO, KI JE ŠE NI IN JO PACAM ŽE CEL MESEC … ALI DVA).

Lahkotne krpice okrog telesa, nova kolekcija pisanih kopalk, bosa stopala, ravno prav zagorela polt, da prekrije nepravilnosti na koži, slamnik nad lasovjem, sončna očala na nosu … Vse to se mi vsako leto dopade bolj in bolj. Vzporedno s tem me vedno bolj in bolj matrajo potne kaplje, težke noge, odrevenelost, krči v stopalih – in prehladi.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: