Midva imava težave. Midva imava vedno težave. Težave … Midva sva ljubitelja težav. Midva se ne moreva rešiti težav. Midva vsemu svetu pokaževa težave. Midva rešujeva težave. In potem pridejo nove in nove. Težave, težave. In tako že dolgih dvanajst let … Zakaj vztrajava?

Ker se imava rada, ker se spoštujeva, ker si zaupava, ker sva odkrita drug do drugega, ker se spravljava v smeh, ker zaspiva v objemu, ker se med vožnjo drživa za roke, ker skupaj napredujeva, si nudiva oporo, varnost in zavetje, ker sva jadajadajadaRealna?

Včasih sem zmedena. Dobro funkcionirava, v to bi navkljub vsem ovinkom in luknjam na cesti, znala hlastno pritrditi. Tudi po ravnem nama gre. Mar mu je zame, mar mi je zanj. Pride do trenj, pride do težkih padcev na ta hudo trda betonska tla. Včasih sem tako jezna in v tej jezi res ne vidim vseh sladic, nežnih momentov, ljubečih izpovedi. Njegovih odpovedovanj, spodbud, ponujenih hrbtov, ki gredo v počep, da lahko splezam gor, ko se na lastne noge ne zanesem več … Spet sem jezna, ko dobim občutek, da ga le zadržujem, vlečem nazaj, pogoltnem cmok, ko vidim, da zame upočasni svoj korak. Pa tako ga obožujem! Sovražim njegovo temno plat. Ga delam boljšega?

Ali bi samo on mene zgradil v boljšo osebo, lepšo, ravnih zob in brez trebuha, zdravo … Zdravo. Seveda zdravo! Pri neozdravljivem in kroničnem in napredujočem se servis malo zatakne. Do kod si lahko zakrivam oči in si mrmram, da bo vse lepo in prav, do kod lahko dovolim mačeti, da vihti med mojimi mehurčki in jih neusmiljeno prebada … Če pa ima v resnici povsem prav. “Prav” je izrečen na krut, direkten način, ki ga ne zmorem obvladati. Kakorkoli surove so besede iz njegovih ust, tako resnična je lahko moja prihodnost. Saj se vsega zavedam, ni to dovolj!?

Pravzaprav ni. S svojim slabim izhodiščem potrebuješ Plan B in Plan C in Plan Ž. Ne moreš živeti kot pero, ki pluje, kamor ga vetrovi odneso. Tako rada bi živela kot pero, ki pluje, kamor ga vetrovi odneso! Strah me je prihodnosti, strah, kaj bo z mano, kaj bo z nama. Tako strah, da si raje prekrijem oči in se delam nevidno. Če me težave ne vidijo, potem jih nimam.

In iščeva rešitve. Midva iščeva rešitve. Večkrat on, manjkrat jaz. Jaz sem strahopetnica, zato rada fantaziram. Rada bi, da bi bil on bolj jaz, in rada bi, da bi bila jaz bolj on … Ker življenje ni pravljica, prihodnost ni iluzija, hiša ni noben roza balon. Hiša ima temelje in trdne zidove, nosilne stene. Delujočo pečico v kuhinji tudi.

Ob jezeru.

Samo povem

Multipla skleroza ne prizadane le bolnika samega. Oseba z MS ima družino, ima partnerja, starše, lahko tudi otroke. Ne zbija kvalitete življenja samo Osebi, pač pa tudi njenemu partnerju, staršem, lahko tudi otrokom. Vpliv, ki ga ima MS tudi na bolnikove bližnje, je socialen, je psihološki, je emocionalen, je fizičen, tudi ekonomski (po mojem vsak vpliv zase ne potrebuje razlage). Pod hudo preizkušnjo se znajde zadovoljstvo v zvezi, ob poslabšanju bolezni velikokrat postanejo negovalci (oh, kako sovražim to besedo!) prav partnerji. Zanje je to huda obremenitev in lahko vodi v strašne stiske. V večini (v večini?) primerov se MS obdrži v recidivno remitentni obliki, kar pomeni izmenjujoča se obdobja poslabšanj in izboljšanj. To prinese veliko manevrskega prostora za poln in aktiven partnerski odnos, na tak način se lahko živi še dolga leta in naprej … In to ne pomeni, da je polnega in aktivnega partnerskega odnosa kdaj kar konec. (VIR1, VIR2)

Vsak od nas, čisto vsak, ne lažem!, v svoji 1,3-kilogramski sivi spužvi celic nosi že tako ali tako eno fajn zalogo travm, bremz, ovir, kletk, frustracij, prepirov, dilem, nesoglasij. Življenje samo po sebi pa rado nastavlja še nove in nove tem podobne elemente. Ne varčuje z novimi izzivi in te je … Žal, sama sebi povem, potrebno nenehno predelovati, jih obračati in fiksirati.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: