Na, zdaj pa imam, sem si rekla potem, ko sem se širokoustila, kako dobro mi gre. S službo, z društvom, s privat življenjem. Brez iz temne kleti grozeče hodulje, brez poslabšanj, brez strahu.
Dva tedna kasneje sem vse drugo, kar sem pričakovala. Poslušam in berem samo o pozitivnih učinkih mojega novega zdravila, čutim in gledam pa vsaj desetkrat manj poskočno telo od tistega, ki sem ga posedovala pred prvim ciklom tega zdravljenja. Zato brez zavore na vprašanje »Kako si?« odgovorim brez pomisleka (saj tako preveč razmišljam!), malo zamorjeno, v glavnem pa zelo žalostno: »Za en f**** K.« Komaj izustim saj-bo-zaključek, ker v tem stanju sploh več ne verjamem vanj.
Mogoče pretiravam in mogoče res rabim malo več kot le dva tedna, da se pokrpam tam v notranjosti, mogoče v resnici prebolevam vse skrite alergije in viroze, ki so se pojavile pa jih kamufliram in tišam z antibiotiki, antihistaminiki in antivirusniki in bo vse okej, ko se imunski sistem zares vzpostavi nazaj, mogoče, mogoče, mogoče …
Po tistem, ko se je telo odzvalo na vso količino prejete kemije, se mi je zdelo logično, da bom potrebovala par dni, da se regeneriram, pridem k sebi po tej močni klofuti. Res sem vsak dan postajala bolj podobna enemu normalnemu in pokončno hodečemu homo sapiensu, spet sem si na faco prilepila nasmeh, dobila sem spomladansko zelen servís za kosmiče, kavo in kompot. Počasi sem odpravljala svojo odvisnost od čokolade, ki so mi jo v tistem tednu privzgojile steroidne infuzijske flaške, in si nalakirala nohte – in takoj dol z njih odstranila lak. Na klubski mizici že malo venijo rumeni tulipani, ampak ti so mi res dali enega navdušenja nad lepoto cvetja, oh, če ne bi imela rastlinojedih mačkov v stanovanju! Ne, danes so že v kanti. Pa odvisnost od čokolade je nazaj, ker sem dobila tisto ta običajno žensko mesečno pošiljko hormonov.
Prvič sem se po namišljeni sprehajalni poti okrog šolskega primera vrtače na bližnjem travniku premikala kot en polž težkih in okornih korakov na štirih nogah (če bi polži imeli noge). S ponedeljkom sem se vrnila v moj službovalni (službeni!!) kokon, ki me je prepričal, da sem pravzaprav čisto okej v tem miselno-komunikativnem funkcioniranju, ki ga moje delo zahteva … No, če ne bi imela teh trdih in ledenih nog, ki me ne ubogajo. Če ne bi skoraj samo sedela in se bala vstati. In če ne bi imela same poti do delovnega mesta, ki je kar naenkrat tako zakomplicirana, kot sem se bala nekaj mesecev nazaj, ko so mestni ta pomembni z nekim trajnostnim ciljem pred nosom omejili dostop vozilom v staro mestno jedro. Pha! Saj vem, malo bolj bi morala zalajat pa še nisem.
V resnici verjamem, da bom kmalu spet stara jaz – z normalnim slabim ravnotežjem, z normalno zaganjajočo se in ataktično hojo, z normalno večno utrujenostjo, z normalnimi ovirami, ki jih poznam in okoli katerih mi kolikor toliko uspe slalomirat. Spet bom normalna pritoževalka in egocentričarka (zdaj sem gotovo v superlativu teh dveh pojmov), samo zbondat se moram s Časom – se mu prepustiti in počakati, da opravi sam svoje, ali pa si ga na silo odtrgati od teh ubogih štiriindvajsetih ur dneva, da se dogovorim za kakšno dodatno sanacijo, ki so jo zgruntali laboratoriji … Tisto prvo je ful lažje. In ful bolj na meji med depro in soncem, hm.
Z neskončnimi kliki le prijadram do osebne izkušnje gospoda z bloga The MS Wire, ki jasno poudari, da:
- boš morda izkusil simptome, ki jih že leta ne poznaš več,
- boš morda ostal totalno brez energije,
- boš morda doživel poslabšanje, ki ga že dolgo nisi,
- boš potreboval mesece, da si opomoreš – počasi, a za ziher!
In to je pravzaprav to, kar sem v zadnjih dveh tednih želela izvohat … Čas, spoprijateljiva se.
Opomba, preden jo napišem v naslov in z rdečo čez celotno spletno stran: na tem blogu ne promoviram čisto nobenega zdravila. Vse, kar omenim, je moja lastna izkušnja, moja osebna zgodba.