Kar malo me strese, ko pomislim, da je moja najstarejša nečakinja stara prav toliko, kot sem bila jaz, ko me je čofnilo življenje, ko sem vstopila v dobo poglabljanja vase in začela izkoriščat še zadnja leta formiranja možganov, da bodo le-ti ready-steady-go za prave odrasle spopade s svetom. Enkrat takrat po tridesetem.

Še bolj me strese, ko se vpisujem v nek nov portal, pa če gre le za rezervacijo počitniške kočurine, za butasto nagradno igro ali pa za hudo resno revizijo glede znanja angleščine, kjer je treba označiti letnico rojstva. Še pred kratkim je bil potreben le en “skrol” (premik po miškinem kolescu), da sem kliknila na svojo letnico, zdaj pa je z miško treba poskrolat ali prekolesarit malo … In še malo … Fak, še malo! … Dlje.

Najbolj od vsega me strese statistika trebuščkarjev, vozičkarjev in velikih  zbotoksiranih avtomobilov (dovolj velikih za vsaj en bejbi stol na zadnjih zicih), ki so kar naenkrat iz študentskih krip zrasli na domačih dvoriščih lokalov, kjer pijemo kavo. In na news feed-u družabnih omrežij, to je celo najrelevantnejši vir.

Potem se neham trest. Pa saj me ni zrukala elektrika. Ne pišem se Parkinson. Okrog mene ne tulijo duhovi, sicer največji strah in trepet male in velike Izgubljene v Vesolju. Pomislim na vse “Ko bom velika, bom … ” špasne točke po-tridesetih let!

  1. Narcisa z ogledalom v roki. Kar predem od ugodja tu pod svojo kožo. Še vedno enooka, še vedno koščenih nog, še vedno z na vse konce rastočimi obrvmi, še vedno s tistim gramčkom, ki bi sicer moral biti na riti, pa je raje okrog popka. A zato tako fajn gusarska, koščene noge pozimi v črnih debelih pajkicah tako super izpadejo pod vso debelino plasti plaščev, šalov in kap, obrvi se ne vidi prav preveč, ker saj so tako svetle, da sploh ne rabijo nobene obdelave, gramček pa je tako ubogljivo izmuzljiv takoj, ko ga pekarna ne premami z vsemi svojimi krofi ali ko gre čisto simpl na morje.
  2. Samoupravljalka niti prihodnosti. Prav mimobežno, prav samoumevno, prav na izi to počnem. Z vso resnostjo sicer in z zavedanjem, da bo vsak pocuk za nit, vsak spotik čez nit!, na koncu nekaj sprejemljivega prinesel. Izkušnja, doživeta ali nedoživeta, kot taka bo doštukala k čudoviti celo(s)ti.
  3. Nikoli mama. Ali nekdojka, ki si upa na glas, ki si upa odločno, ki si upa z dobro argumentacijo in vsemi potencialnimi kajpače-ji in wtf-ji, brezslabovestno, brez bremze, brezbrižno, sprejemljivo, jasno in krasno utemeljit svojo odločitev, ko jo kdo previdno po tej temi povpraša.
  4. Popotnica, do kolikor in kamorkoli se da. In vedno bolj se mi dopade samo dvojina. Všečno ali ne, z vsakim letom postajaš manj prožen in vedno bolj zadrgnjen v te neke svoje okvirje, kdaj in kje ti začne krulit želodec, v katero senco je objektivneje parkirat svojo rit, v katero vrečo in ali na tla boš pometel drobtine. V dvoje je planiranje bolj sinhrono, včasih deluje celo telepatsko! Ne glede na zmožnosti prilagoditvenih nagonov, te vseeno omejujejo objekti kot so datumi, siceršnje obveznosti in nadnaravne sile. Sama volja nima za burek.
  5. Poznavalka vseh svojih notranjih organov. Tisti organ, ki ga je nekoč najbolj sral  (no, v bistvu samo scal ni tako kot je treba in zakaj je scati grše zveneča beseda od srati?), zdaj že več let  pridno brni in bakterijam zna zaloputniti vrata pred nosom, ko te premraženo trkajo in prosijo za bivališče. Drugi notranji organi postanejo povsem dobro delujoči, ko sam zase bolj napneš ušesa in jih začneš poslušat bolj pozorno.
  6. Ozdravljena telefobinja. Pajkofobija ostaja for forever. No, ampak resno povem, da sem se včasih s povišanim bitjem srca oglašala na neznane številke. Groza in trepet, če sem jih morala poklicat! Danes se mi zdi, da strah pred telefonom sploh ne bi smel biti na seznamu fobij. Ah, saj verjetno ga sploh ni?!
  7. Zaspanka ob spremljavi dialogov iz televizorja. Ne bom komplicirala okrog tega spanja. Eno tretjino dneva absolutno preživim v deželi Mižole (ta za razliko od zgornje fobije obstaja!), k temu dodam še nekaj ur, ki jih predrnjoham na kavču. Ko gledava film, miniserijo, dolgo serijo s petimi sezonami, Johna Oliverja. Po novem avtomatično povezujem vprašanje “A greva gledat …?” z “A bi šla spat?”, tako daaa … Ja, uvodna glasba je prvovrstna uspavanka.
  8. Mirna prežvekovalka problemov, zagat in solate. Prav premišljevala sem o tem mojem odnosu do hrane. Kakor hitro postanem lačna, tako hitro se tudi najem. Je pa tako, da v enem normalnem funkcioniranju odraslega človeka res ne moreš druge tretjine dneva posvetiti planiranju, izvajanju in še goltanju obrokov, zato se v zadnjem času (ej, po tridesetem!) zavestno prehranjujem tako, da vseeno vase spravim večjo količino (nasploh menda govorimo o normalni količini) neke sicer polnovredne hrane, da vreča zdrži pokonci vsaj več kot le dve uri (z mini snackom zaradi gole navade grizljanja). Samo spimpat moram še hitrost žvečenja, da ne bom toliko zavijala z očmi, potem ko se zdolgočasim od samega hranjenja. Pa zaključit moram z zdravljenjem zobovja na desni strani, saj se hitrost (počasnost!) še dodatno za polovico okrni.

V sokoraku s tem pojavom mirnega prežvekovanja hrane (načeloma traja že od otroštva), sem se s podobnim principom lotila pro-ble-mov. Ki so, ki bodo, ki k*** jih gleda. Dan res ni dovolj dolg, da bi tretjo tretjino dneva (a vidiš, kako sem na tretjine razdelila svoj dan v cele tri aktivnosti!) posvetila obremenjevanju, žuljenju in tehtanju teh in vseh težav, pač pa to skupaj s procesom reševanja skoncentriram v skoraj enotno dejanje. Ti povem, da nikoli ne vzame toliko časa, kot bi ga sicer izgubila s celodnevnim sekiranjem in objokavanjem teh težav. Tudi nohtov nimam tako dolgih, da bi jih skozi dan počasi grizljala. Vzamem škarje, odstrižem, pa je! Prav včeraj sem prebrala, da je to lastnost produktivnih ljudi (ko sem se že uvrstila med samo orng zaposlene), ponosno povem.

Moj dan po tridesetem ni razdeljen v samo tri aktivnosti, potolažim. Moj dan po tridesetem je …. Zadovoljen. Nekaj zadev je še za izpilit, kot na primer: “Kako razločno oblikovati besedo ‘ne’ in se ob tem ne počutiti največjega okrutneža, ki je iz peskovnika vzel grabljice in jih popokal pred očmi nedolžnega malega bitja,” bistvo pa je, da bo pilica v moji kozmetični torbici itak zmeraj (slučaj je tak, da pilice že nekaj tednov ne najdem).  Moje življenje po tridesetem se ni ustavilo – samo še z večjo silo je zaživelo naprej. Bolj je modro, bolj je samozavestno, bolj neozirajoče na neznane, bolj ozirajoče na meni ljube. Ni egoistično v slabem pomenu besede, da bi kakorkoli škodovala vesolju, zagotovo pa je egoistično v tem smislu, da sem jaz v prvem planu, saj sem navsezadnje jaz tista, ki ima pobunkana kolena, če ne pazim nase. Zdaj, ko sem velika.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: