V zadnjem letu imam tak … Hud tempo življenja. Strog tempo. Ali pa je hudoben. V vsej hudosti in hudobiji me osrečuje in zabija, me popelje nad oblake, me zapre v kletko globoko pod vulkanski krater. Me spravi v ambiciozno veselje, da zmorem, da nekaj vem, da sem koristen šraufek družbi, da delam to, kar je bila par let nazaj vizija. Me spravi v obupan živčni jok, da se tega ne bom nikoli naučila, da ne morem biti družabna (če sem pa introvert!), da sem neproduktivna, da ne delam tega, kar je bila par let nazaj vizija.
Naenkrat zmanjka časa in volje in energije za nekoga in vse, naenkrat izgubim svoje bombone in lizike, ki jih ponuja življenje. Pozabim ugasnit luči, pozabim prižgat pomivalni stroj na poceni elektriko, v koledarju pozabim sinhronizirat za oba pomembne stvari. Lovim zadnje minute, da po stopnišču pretovorim dva nahrbtnika, vrečko z malico (malicami), vrečko z mačjimi peščenimi kugl’cami, kanto za bio, kanto za embalažo. Da odnesem skodelice in krožnike pravemu lastniku, nesem plašč kot svoje ogrinjalce, nesem kapo kot svoje pokrivalce. Obujem se. Vrnem se po dežnik, saj prej nisem utegnila pogledat skozi okno, da bi videla, da pada dež. Želim si v miru pripravit dan, čeprav se ta zares začne šele popoldne. Rada bi imela čas in voljo in energijo za tistega nekoga (in vse) in še zase na koncu dneva … Zahtevno, si mislim.
Zahtevno v tem obdobju, v katerem je tako moderno biti polno zaseden, polno aktiven in polno izgorel. Tako ambiciozen moraš biti, da ne smeš spoznati besede dolgčas. Prepovedana opomba je in jaz še nikoli do zdaj nisem tako pokala od ambicij. Ne vem, kdaj sem se sicer nazadnje dolgočasila, tudi v najbolj brezposelnih in pasivnih letih mi to ni povsem uspelo, čeprav marsikomu ni bilo povsem jasno, kaj počnem cel dan, cele tedne, cele mesece! Predvsem sem se ukvarjala s sabo in vsemi možnimi vremenskimi spremembami, ki so se dogajale pod mojim lobanjskim pokrovom najbrž … Točno tega bi se zdaj s svojimi nenališpanimi ročicami (saj ne shendlam lepega nanosa laka na nohtovje desne roke) oklenila, preden me odnese. Ta čas zase, za tenstanje vseh dilem, za katere sem bila včasih taka mojstrica, da jih pretvorim iz povsem kristalno jasnih dejstev, to rabim. Ne da bi klicarila paranormalne sile in jih rotila, da ustavijo minuto. Ne da bi v tej ustavljeni minuti pogledala v telefon, če mi utripa modra lučka z novim obvestilom. To bi.
Ne bodi suženj novodobnih družbenih motivov. Če že delaš čistke med prijatelji, da prideš do kvalitetnih odnosov, jo naredi tudi med aktivnostmi, da prideš do kvalitetnega življenjskega stila. V glavi, tej postpunkcijski neboleči glavi!, se pojavi iskrica. Ne samo ena, veliko več jih je v resnici, saj se kar zalotim, kako se mi smeji od zdravega počutja in kar izkoristim vsako priliko za hvaležno pametovanje ljudem, kako pomembno je jesti življenje z zvrhano žlico tudi v najbolj po kanalizaciji smrdljivih trenutkih … No, ampak tista ena iskrica je zelo važna. Kljub svoji žužkofobiji sprejmem ta metulji ples, ki se zgodi nekje globoko v mojem prebavnem traktu, prižgejo se disco luči, zasliši se tuctuc glasbena podlaga, ki dvigne še tiste najbolj zaspane členkarje. Iskrica je čudovita, je odrešilna, ponudila bo ogromno manevrskega prostora za novo ustvarjanje, tisto, ki mi je toliko bolj ljubo … Tako bolj podobno viziji izpred nekaj let. Tudi vihtenje škarij nad mojimi lasnimi izrastki bi bilo dobrodošlo. In puljenje medvedjega zimskega kožuha z mojega telesa – to bi bilo vsaj spodobno.
Iskrica je moj prikimek že dobila. Dobila je tudi prikimek soodločevalcev ali škratov razreševalcev mojih tehtanj. Zdaj rabi samo še enega, da (mogoče) postanem ta oseba, ki je kraju in času bolj primerna kot pa ta, ki tole piše in ki je spet pozabila, kam je založila mešalne vilice kuhinjskega robota … Odločni koraki levo in desno, naprej, nazaj, ča-ča-ča – tega noro lahko zmanjka tudi v krogu prezaposlenosti. In mogoče sploh še ne dobim prikimka.