Super nakup je bil tistih nekaj let nazaj, ko sem tavala med razprodajnimi policami in dobila umazano roza jopčko z mini gumbki za še enkrat nižjo ceno. Moj sospalec jo je takoj ozmerjal z grdo babi jopo. Nanosila sem se je toliko, da je od pranja njena roza še bolj moderno obledela, šla je na vse možne romantične in uporniške kombinacije, ovijala sem si jo okrog vratu, kadar je pihalo, pozabljala sem jo na mnogokaterih stolih poletnih teras in jo mečkala pod ritjo, ker sem jo le nemarno odlagala na sovoznikov sedež avtomobila. Zdaj že nekaj časa ždi v omari in gleda, kako na druge obešalnike nizam njene bolj tople, bolj svobodne, bolj elegantne, bolj nesprane, bolj debele in še bolj babi(!) konkurentke.

Tako ali tako sem se malo prenaglila s polnimi vrečami, ki sem jih v tem sivem januarju prinesla v svoj dom, jih razpakirala v svojo spalnico, z vsebino založila svojo čez celotno steno dolgo pax omaro. A bistvo je, se tolažim, da sem bila z okrog nog mahedravimi kavbojkami, zmuckanim puloverjem, prekratkimi spodnjimi in zgornjimi majicami, s totalno nasprotujočimi si kosi, ki jih je bilo težko spravit v smiselno celoto nekega outfita, že nekoliko pod vprašajem urejenega stila, ki je potreben za udejanjanje sebe v tej z medom preliti in zato pacajoči se družbi. Pižame, spodnje perilo, tako mehak kopalni plašč, pajkice in ostale stvari, ki mi jih poštar pridno dostavlja v preplastičnih paketih … Moj krompir-na-kavču-stil v škornjastih kosmatih copatih s kartonom namesto podplata je super dodelan.

A v svet ne moreš it oblečen v Rumenček Boksi opravi (če greš guglat, kdo je Rumenček Boksi, se vrneš nazaj na moj blog k razlagi, da je to medvedek pliško, op.p.). Vsaj ne, če želiš predstavit avtonomno, emancipirano odraslo osebo. Tukaj se izgubim. Tukaj zaloputnem z vratci svojega podstrešja in se usedem zadaj za star strašljiv klavir, za katerega ne bo nihče pogledal. Tukaj pokličem na pomoč Sabino, dobro prijateljico, fashion blogerko iz Smart Casual bloga z odličnim smislom za kombiniranje preprostih in nenavadnih stilov.

Zakaj sem potrebovala Sabino?

  • Da namesto mene jadra med obešalniki in opravlja za moje nožice nadležno pot med garderobo in trgovinskim prostorom.
  • Da mi zapira gumbe in fršlusa zadrge na zadnjem delu oblek in srajc.
  • Da mi piha na dušo in vzdihuje in kriči, kako mi tisto nekaj paše!
  • Da odkima in reče “ne” nevednežu in laiku, ko je materiala preveč ali premalo.
  • Da mi predlaga nekaj novega, nekaj, česar jaz ne bi vzela s police, da še jaz malo zavreščim tu pa tam – od groze ali presenečenja, kako je to kul.
  • Da mi takoj našteje nasvete, kako se stvar uporabi v vsaj treh povsem različnih kombinacijah.
  • Da mi po izboru celotne oblačilne garniture pregleda fleke in rane na tekstilu, saj sem sama glede tega malomarnica in – po šestih urah in pol se mi že malo frclja tam okrog očesnega živca.
  • In da mi dela super družbo, da sva in greva uživat sto na uro, da nama urice v garderobi stečejo kot minutke, da nama na koncu dneva vržejo na krožnik vrhunski tatarski biftek in še boljši na medium potenstan stejk.

Potrebujem veliko kosov garderobe, saj ima teden sedem dni. Potrebujem luštna in v mojem mehurčku ukrojena oblačila. Potrebujem out of the box ali pokukaj-ven-iz-tega-mojega-mehurčka oblačila. Potrebujem praktična in multifunkcionalna oblačila. Potrebujem večsezonska oblačila. Potrebujem tudi diskretna oblačila, ki jih bom lahko uporabila kot heripoterski plašč nevidnosti, ki bo še vedno stajliš.

To sem dobila. Hvala, Sabina! Babi jopčka, tako s težavo te bom odtrgala iz krempljev emocionalno-nostalgično-posesivno-materialističnega dela mene … Ampak čas je.

Pa, oh, te sejšelske zelene hlače in maturantski črni bolero!

Join the Conversation

2 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: