Navodila za uporabo leta 2018

Ne, sploh ni izpeto, če v moji srečnonovoletni objavi že spet zatežim z rednim umivanjem zob za sijoče nasmeške, ki jih bomo dobrodušno podarjali znanim, tujim, naključnim, ciljnim, mimoidočim, prijaznim, namrgodenim, žalostnim, vase zagledanim, navdušujočim, za-žile-rezat-brezdušnim, tihim, pozornosti hrepenečim, neodgovornim, lumpastim, skrbnim, takšnim in vsedrugačnim-in-enakopravnim ljudem. Namesto klofut, ki bi jih sicer primazali nestrpnim. Namesto žaljivk, ki bi jih sicer nataknili grdim. Namesto  obrekljivk, ki bi jih sicer pripisali neznanim. To bom še naprej ponavljala in poudarjala – kot vztrajni hipi s travniškimi cvetkami za ušeskom, džolo pod jezikom in prsti, naravnanimi v znak za mir … Ali pa kot napredni fanatični vegan, ki po betonu skozi mesto provokativno vlači mrtvega pujsa, da bi dokazal svoj argument proti karnivorsko usmerjenemu svetu.

In tudi novoletne zaobljube niso izpete. Vedno so bile dober razlog za en poglobljen razmislek o tem, kam me je zaneslo v starem letu in kaj bi bilo dobro zavestno spremeniti, da se v prihodnjem letu zbalansiram nazaj v eno okej osebo – se pravi vesolju neškodljivo baburo, ki s svojimi razsvetljenji uspe še malo višat vesoljski BDP brez DDV-ja (ej, v Vesolju ta kombinacija totalno obstaja), in seveda z enako polno torbico priboljškov, saj bom svoje notranje organe še vedno hranila na dve uri.

Letošnji spisek z napotki za uporabo leta 2018 (z nekaj plonk cegelci iz prejšnjih let), ki ga sebično pišem le zase, je tak:

  • »Ne fotkaj hrane« (razen na potovanju), »ampak jo še toplo pojej« (tudi na potovanju) – predvsem za voljo moje kulske kamere, ki kljub svojim spretnim fotofunkcijam nikakor ne more čez moj občutek za ne-estetiko in iz spektakularne krožnikove postavitve ven flikne navaden krožnik z navadno hrano. S flekom na prtu, ker ne znaš srkat ramna kot fina dvorna gospa.
  • “Ceni prijateljstvo kot nesamoumevno”, ker nikoli ne bo samo po sebi dano, nikoli ne bo samo po sebi obstajalo in trajalo, se bo pa samo po sebi lahko kar zaključilo. Na neki točki v vsej svoji samozavesti z urejenimi odnosi in ob nadutem zavedanju svoje produktivnosti sem že skoraj verjela v to skrajnost, da so najboljša prijateljstva tista, ki so še vedno tam, čeprav jih že mesece nisi pobožal. No, to kljub vsemu odraslemu pomanjkanju časa ne velja čisto. Pride obdobje, ko se v imeniku že res težko prebiješ do prave telefonske številke, ampak dej – malo več signaliziranja ta pravim, da bodo vsaj vedeli, da še dihaš z njimi isti zrak, pa bo.
  • Skuhaj si čaj, ki se ti valja v omari – vsak čas ga bodo napadli molji! – prižgi si svečo, premrcvari svojo kosmato zverinico“. Svečo postavi na točko, ki ni dostopna zverinici, da se ji ne osmodijo brki. Planet (z vsemi neodgovorjenimi klici in z zgoraj nesamoumevnimi prijatelji) se bo za tisto uro ali dve že uspel zavrteti naprej brez tebe.
  • Peci kruh in piškote“, saj si malo pozabila na to.  – A ni časa. – Preskoči nesmiselne YouTube posnetke. – A nimam energije … – Dam ti 20 minut za utrujene noge, lanskoletno darilo s kuhinjskim robotom v škatli ti bo pomagalo. – Pa saj, domač kruh je vedno v zamrzovalniku … – Tiho, potem pa peci piškote in osrečuj druge ljudi. Peka je tvoja strast, to drži tako močno, kot da bi z zvezdico označila najljubši mail (ki ga potem več ne pogledaš nikoli, a veš, da je tam?).
  • Neguj svoj blog“, zdaj imaš svojo lastno domeno in če že ne boš objavljala redno, naj te peče slaba vest. Dejstvo je, da je tole tvoj terapevt, tvoj Yoda, tvoj totalni flow, zanos, odklop, pozabiš jest, pozabiš goltat slino, pozabiš lulat. Pristoji ti. In še toliko nezabavnih stvari imaš za povedati!
  • Letos (p)ostajam bolj pohlevna sorta človeka, zato tokrat ne bom srborito spodbujala k potovanju, raziskovanju, izgubljanju v drugih kulturah, pod drugačnimi sončnimi žarki. Tukaj se malo držim nazaj in YOLO moment jemljem ne tako odprtih rok. Trenutno sem resna in poslovna in sitna in družbeno koristna. Zapečkarka, ki ne kliče po svobodi. Samo, da ne ostanem preveč zadekana v svojo toplodejno babi jopco potem, ko pride pomlad.

Samokritika je vedno zaželena stvar, ko kreiraš nekaj lepega. S pogumom v tandemu to kreacijo pošlješ v nebo. Če jo še malo poškropiš s pravimi nedestruktivnimi pesticidi, ki bruhajo iz ust tvoje najožje okolice, bo zažarela, bo hrupno opozorila nase, bo požela občudovanje in ta nori ples z odbitim viharjenjem dolgih las … Naj bo v tem stilu, to leto 2018!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: