Leto 2017 še vedno pišem z letnico 2016

Konec leta 2017 sem zelo zadovoljno bitje s preveč na vse konce štrlečimi lasmi, ki bi si že želeli ugodnega škarjastega posega, z za silo zaflikanim zobom, ki mi ravno prav omogoča, da vse decembrske gurmanske dobrote najprej spodobno premikastim v ustni votlini, ter s prvo – rdeča preproga se ob teh dogodkih ne pogrinja btw – podpisano pogodbo o zaposlitvi v mojem življenju ever! Kadarkoli! Takoj po novem letu zacingljam pri frizerju, takoj po novem letu se z od strahu odebeljenimi zenicami usedem pod zobarja, takoj po novem letu nadaljujem z delom v najbolj prisrčnem okolju, ki si ga človek s pogodbo o zaposlitvi lahko želi.

Odločitve se zdaj kar same od sebe odločajo. Kako prikladno! Od nekdaj sem imela preveč dela z njimi. Po desetih letih obstajanja med spletnimi dnevniki sem si le privoščila osvežitev, pravo spletno ime, svoj nov prostorček pod mogočnim svobodnim www-jem. In si registrirala čisto svojo domeno. Med tistim prav nič negotovim iskanjem pudraste flaške sem se slučajno obrnila k pravemu parfumu in ga določila za mojega bodočega, za takrat, ko še malo odrastem – takrat, petnajstega, čez mesec ali dva, mislim.

Nekaj sem cincala v začetku decembra, ko sem izbirala med rokovniki za naslednje leto in se domenila, da  je tukaj sprememba nepotrebna. Niso vse spremembe koristne. Včasih se moraš zatakniti pri starih utirjenih drobtinicah, ki so ti sigurno prinesle veliko pozitivnega. Včasih skok iz cone udobja, katerega me je naučil točno ta rokovnik (in naredila sem jih veliko!) le ni nujen.

Pri odločanju za novo zdravljenje pa realno gledano nisem imela priložnosti za izgubljanje. Občutek, da mi je bila ponujena neka izbira, je za pacienta sicer blazno dober: naštudiraš zadeve, listaš po strokovnih člankih, se spoznaš z novimi marsovskimi izrazi, na koncu ugotoviš, da je itak eno in drugo za en drek. Rečeš an-ban, se prepričaš, da ti je pa vsaj princip tega zdravljenja všeč, in tukaj ga imaš. Še eno zdravilo brez garancije, da bo uravnalo tvojo bolezen, da bo ta šla v ugodno smer (ostala z zaprtim kljunom tam, kjer je). Še eno zdravilo, pri katerem se spomniš, da ga ni, ki bi te pokrpalo in te vrglo na tekaško progo, kjer bi odlaufal krogov za vseh toliko let nazaj.

Konec leta 2017 sem gotovo odločnejša oseba. Pa ne vem, a te v takega spremeni pojav, ko je štiriindvajset ur na dan premalo? Po eni strani zastrašujoče, ko pomislim, da sem v resnici zelo miren človek z dolgimi premišljujočimi intervali, po drugi strani spodbudno, saj sem se le preveč ustavljala pri vaganju tega, kakšen čaj bom zjutraj pila, a bom poštarja z dobro jutro ali z dober dan pozdravila, a bom šla po nabavo hrane v špar ali merkator. Nazadnje bom vzela tisti čaj, ki bo najprej prišel pod roko, poštarju bom rekla živjo, trgovina bo pa tista, ki bo prva izza vogala skočila, kaj. Jasno je!

Photo: M. V.

Na nove dogodivščine in super spoznanja o sebi, o tebi, o svetu!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: