Photo: M. V.

Zdaj ven iz mene bruha vse tole, povezano s to mojo boleznijo, o kateri v preteklih dvanajstih letih nisem prav veliko pisala – razen v zelo zakamufliranem smislu, da sem še sama, ko sem čez mesece brala zapis, težko dekodirala šifre … Sem pa veliko govorila o tem, ampak le sogovornikom, pri katerih sem dobila zagotovljen občutek, da jih reč zanima, ali pa sogovornikom, pri katerih je samoumevno, da nenapisana pogodba o odnosu vključuje tudi klavzulo poslušanja vseh mojih tegob in razmišljanj v zvezi s tem mojim življenjem.

Veliko sem razmišljala, da sem ali bom s tem načinom pisanja, s tem strašnim razgaljanjem svojega najbolj intimnega dela mojega bivanja na tem planetu, padla v skupino blogerjev, ki prodaja svojo netipično zgodbo temu širnemu spletnemu vesolju … Pa sem res! Pa bom res! Ampak naprej sem prav počasi dojemala – predvsem, ko sem se zatikala pri želji po rednejšem objavljanju – da imam toliko stvari v sebi, ki bi jih bilo vredno dat na to rolo elektronskega papirja, da imam za druge bolj vsakodnevne trače, s katerimi sem sicer imela več opravka včasih in na podlagi katerih je tale moj izgubljeni blog deloval, preveč zamašen ventil.

Verjetno se ta preskok skriva v tem sigurnem občutku, da sem trenutno le na tej točki, ko sem dosegla neke zarisane točke, ki jih mora nek povprečen človek v življenju dati skoz. Ko se bom ne glede na spremembe (torej spremembe povprečnega človeka) znašla in se soočala z veliko manjšimi strahovi, kot sem jih prebavljala do zdaj. Ne do zdaj, do takrat, ko sem se ustoličila tudi kot oseba, ki je lahko produktivna, zaželena in … Pomembna? Vsaj sebi.

Želim ozavestiti, želim biti bolj razumljena, želim podati neko sporočilo, želim delovati s svojimi načeli in prav-i, želim si čim bolj kakovostno preživeti svoje življenje, kljub svojemu malo bolj zajebanamu izhodišču. Res želim motivirati, čeprav sem fizično, psihično in čustveno kdaj v takem dreku, da znam biti prava grozilda do sebe in vseh ostalih. Želim odpravljati ovire, želim pokazati, da se da odpraviti ovire. Želim si sobivanja s tem nevrološkim nepredvidljivim stanjem, ki je že od mozoljastih let pravzaprav del moje razvijajoče se identitete. Za nekatere od teh točk nimam pojma, kako jih bom uresničila, a eno je: malo bolj glasna in zoprna in s svetlobnimi signali, ki letijo ven izpod moje čupe, da bom bolj vidna, to pa bom!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: