Obvezna oprema za preživetje

Zadnje čase se mi večkrat zgodi, da domov pridem s trojno velikostjo glave. Ne vem, a mi slučajno možgani zatečejo od prevelike količine inpulzov, ki jih poberem čez dan, a mi samo sistem za premlevanje vseh ukazov in klicajev in alarmov umre (krvave smrti!) pa se pač pod lasuljo vzpostavi nov režim, ki naj bi deloval malo bolj učinkovito … Pa še ta ne funkcionira čisto okej in ga telo raje ugasne in zraven tega drugega prostora postavi še tretjo tovarno. Ta je odgovorna le še za apatično prikimavanje, na vsake toliko se prižge en medel nasmešek, oči pod zaprto veko pa začnejo begat levo in desno, da bi potlačile solznjak, ki bi zdaj zdaj rad na dan izpustil svoje zaloge. Velikoglavka torej.

Kot ukrep za zmanjševanje obsega glave se poslužim – najprej dolgega samošpricanja z vodo pod visokim pritiskom. Malo metaforično si mislim, da dol z mene teče vsa nevidna umazanija, negativna navlaka, ki sem jo uspela pobrat do večera, malo se mi organi začnejo prestavljat na nočni program in pritiskat na zavore, malo verjamem mojemu najljubšemu princu, da tako in kako to njemu pomaga. Izpod tuša pridem izmučena, pomehkužena gumica, samo še za pod dekco na kavč zaspat ob najljubši seriji sem …

Ampak z obveznim rešilnim sendvičem! In to s pravim opečenim toast kruhkom, ki ga sicer ne kupujem, saj v moko še vedno sama rada  podtikam kvasovke, z izbrano suho mesnino, ki je sicer nimam v hladilniku, saj se načeloma igram zelenjavarja, ki pozimi ne je solate in zelo rad poseže po fajn mastnem ričetu s prekajenim mesom, in s (po možnosti) eko tolminskim sirom, ki ga le enkrat na leto dobim od mojega skrivnega ljubimca. Tudi merkatorjev edamec gre tu skozi. Tako enostavno! Tako pregrešno, tako dobro.

Najprej se mi je zdelo, da bom ta slavospev toast sendviču začela kar naravnost s toastom toastu in se šele potem prebila do naključne dnevne štorije, ki jih imam res že za po škripcu dol z mene in v šajtrgo na kompost, saj prtljaga postaja težka in nerodna. No, pa je bilo obratno, le da brez štorije. Na koncu dneva sem prazna, saj pravim. Prazna tudi potem, ko posnifam te slastne drobtinice z instaseksi rezalne dile.

A potešeno prazna oddrsam do mojega nočnega oblaka, ki me nekako čudežno napolni ravno toliko, da se ob pol osmih ravno prav naspana zbudim. Za v nove izzive dneva. Tudi za nakup nove vreče toasta in nove mini pakunge tiste suhe mesnine v akciji.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: