Klik. Kar naenkrat butne vame vznemirjenje, tako prav toplo, zadovoljno. Mirno poslušam predavanje do konca, vmes malo pokažem svoje zgoraj krivo postavljene sekalce, ker se mi kotički ustnic razlezajo v nasmeh, in nič ne zavijam z očmi! Zanimivo je, kar govori avtorica rokovnika pred mano, hkrati pa je vse že tako zmedeno in zaštrikano od prevelike količine teh ajurvedskih, budističnih, starokitajskih, gurujevskih, jetijevskih vsebin …

Izgovorim se, da svojega rokovnika nimam namena puščati na mali nočni polički, kjer sicer še za telefon nimam več prostora, ker so ponoči važne kreme, tablete, robčki in kištica, ki sem jo naredila pri uri tehnike v osnovni šoli. Rokovnik, ki zaradi dodatnih stotih strani in neštetih motivacijskih ukrepov za spremembo tvojega življenjskega stila na bolje, postane tudi priročnik, odločno povem – ni za izgubljeno potrošnico, ki v vsej naivnosti in večnem začetniškem navdušenju hitro kaj pripiše sebi in si nevedoma zaznamuje tirnice, po katerih se bo dričala v naslednjem letu.

Praznih rok odskakljam, blazno potešena sama s seboj, blazno vzvišema nad morebitnim ugotavljanjem svoje krvne skupine zaradi posledično zahtevane spremembe prehrane. Komaj sem čakala, da se zbudim v naslednje jutro, se pogledam brez svojih špegelc v ogledalo in se s krmežljavimi očmi spogledam z motnim odsevom in si rečem, kako čudovito izgledajoča sem!

Sem zato tako zažarela ob povabilu na živo knjižnico? Zato, ker sem že tako polna enih lastnih pogonov za mletje dobre moke  (mmm, koruzne!), iz katere se lahko zamesi en super kruh (mmm, ajdov!), če sogovornik prisluhne receptu? Verjetno ne čisto. Zažarela sem samo zato, ker se mi je zdelo, da imam ogromno za povedat, za predat naprej, za zabrihtovat, za podelit izkušnje borbe z zmajem … In tale izposojevalnica živih zgodb je bila idealka za to. Presenetilo me je, kako je vsak pogovor šel v svojo smer, kako je vsak pogovor imel poudarek na nečem novem, drugačnem. Presenetilo me je, kako različni so lahko razlogi za izposojo meter štiriinšesteset centimetrov dolge platnice – od popolnoma osebnih vzgibov do nedefiniranega samo-zanimalo-me-je firbca. Zaradi pogovora samega. Odlično! Počutila sem se posebej dobro, ker je šlo za dialog, nisem bila jaz v središču pozornosti, nisem bila leaderka, ki bi morala držati niti pogovora. Kar šlo je samo od sebe, zaključilo se je z nasmehom, novim elanom za naprej. Nikakršne tišine ni bilo zatem, saj sem proste minute želela izkoristiti za vse ostale zanimive žive knjige, vse bi prelistala, vse bi prekracala s fluorescentnim markerjem!

Doma naročim rokovnik. Ne tistega z mandalami in intimnim kotičkom, kjer bi ubesedila vsako svojo seksualno (ne)potrebo, ampak 0.18 verzijo tega, ki sem ga imela letos. Z mini motivacijskimi quote-i na strani, ravno toliko na malo napisanimi, kolikor je to potrebno. Me je ta isti predhodnik res popeljal v nepozabno leto 2017, s ponedeljki, ki jih proslavim s kozarcem vina, da so se le zaključili, in z vsem polno zabukiranim tednom vnaprej, ki mu ni videti konca … Razen s savno. S prijatelji. In s svežimi molekulami najlepšega kisika na svetu.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: