Konec praznikov, potopisi opravljeni, čokolade s severnoatlantsko soljo in karamelo podeljene, brownie-ji premazani z glazuro, jaz pa na večer, preden se podam nazaj v kruti odrasli svet, kjer si ne lažem, da je življenje en ogromen po-meni-in-tebi-dišeč kovter, mrzlično klikam po knjižnici islandskih fotografij, se vmes izgubljam v oblakih spominov, ožim izbor na čim manjšo selekcijo fotk …
Kliknem levo, kliknem desno … Ročice pa vse bolj ledene in potne. Povsod je nekaj! Če nimam krivih zob, kažem popek – pred vetrom, ki mi bo odpihnil kapo. Če ne kažem popka, so moji lasje taki, kot bi me povozil vlak, ki ga med vulkani in ledeniki ne srečaš. Ali pa stojim kot kip, zmrznjen, okrogloličen, pred mini ledenimi gorami, uokvirjenimi v sicer najlepšo zemeljsko sceno … In če ne stojim, sedim na skali, nastavljena – nič hudega sluteč – perverzno.
Nezadovoljno zaprem program, vprašljivo odtavam stran, ne odločim se. Nobena ne prikaže tistega čudovitega videnega, osupljivega začutenega. V četrtkov delovnik bom odstopicljala znervirana, nezadoščena in nemotivirana. Zaradi pomanjkanja lajkov, ki jih že dolgo ni bilo, zdaj pa bi bil čas, da dobim spet gručo teh nekih iluziornih potrditev? Da sem nora, da sem huda, da sem navdih, da presegam svoje meje, da kar še tako naprej, da sem fantastična in lepa in b-b-b-bbbruh!
V resnici mi prija. Komu ne? Me spodbudi, da še kaj povem, da še kaj napišem, da še kaj nalepim. Motivira me, da postanem motivatorka. Pa čeprav še ena teh modernih motivatork, ki prodaja svojo strašno življenjsko zgodbo, iz katere se je tako strašno treba nekaj naučiti, da vodi v to strašno življenjsko modrost, ki jo tako strašno potrebujejo ljudje, ki nečesa tako strašnega niso doživela. Jasno je, da ni robota brez vsaj ene življenjske modrosti, ni pa čisto jasno, zakaj je spletni svet kar naenkrat poplavljen z zgodbami o utrujenosti, o človeškosti, o perfekciji, ki se skriva v neperfekciji … Je toliko osebnostnih kriz, da se naenkrat vsak čuti vpoklicanega v to, da rešuje celotno zablodeno družbo, ali gre za povsem preprosto samospodbudo?
Čaki, vsaj pri meni je tako – veliko bolj me zapali nek profil običajnega smrtnika z umazano posodo v koritu (zaradi mene je lahko puzlasto insta-predpripravljena, ker to je pač le bolj fotogenično), kot pa profil barbike, ki se plazi po najkrasnejših kotičkih našega planeta in jih pretvarja v pozitiven izpisek s svojega bančnega računa.
Vmes se mi sfrklja bloggerjeva aplikacija na telefonu. Preden ugotovim, da sem izbrisala polovico te nadvse pametne in miroljubne objave, je že prepozno. Zaključek napišem še enkrat teden po tem, ko je bilo pametovanje že objavljeno in povem, da sem uspešno izbrala novo profilko z minimalno fotošop rekonstrukcijo mojih pajkic, saj je pomembno, kako le-te stojijo, mar ne?