Novo desetletje odraščanja

Oh, pa ta čudovita deževna nedelja! Za čaj, za dekco, za nov ikea katalog, s katerim se še sploh nisem uspela spečat, čeprav ga imam najbrž že tri tedne doma. Za čohanje depresivnih muc, za planiranje prigrizkovnega repertoarja, ki nas bo spremljal na novem malem popotovanju s petka na soboto, za nov zanos pri pisanju! Tukaj se ustavi, tukaj se ustavim. Ne gre mi najbolje. Kje je tisto izredno stanje mojih misli, ko se te zaporedno nadomeščajo druga z drugo, se izpodrivajo, si dajejo klofute, da bi se vsillile čisto spredaj, da bi jih besedomat v meni, ves zmeden in iščoč smisel, prelil v berljivo pisno obliko? 

Zazdi se mi, da so vse teme že predelane. Najbolj burno mi je dogajalo tam pri dvajsetih, ko sem itak iskala svoj planet v širnem vesolju, svoj kotiček na tem planetu širnega vesolja, sebe v tem kotičku tega planeta širnega vesolja. Vzdihovala sem nad vsakim prepirom, si iskala razlage, analizirala vsak gib, ugotavljala, zakaj so odnosi in kakšni morajo biti ti odnosi, da so vredni vseh teh premlevanj. Obupavala sem nad svojimi situacijami, iskala razloge, velikokrat obtoževala hormone, našla rešitve. Izbojševala sem si pogled na svet, gradila svoj prilagotitveni nagon, življenje je divjalo naprej. Z mano v povsem živem nepoškodovanem stanju! Krepila sem svoj um, svojo samozavest, potem sem padala in se postavljala nazaj na noge – tako psihično kot fizično. Kako povezani sta ti dve stanji, sem spoznavala. Hude realizacije sem doživljala tekom vseh dogajanj okrog mene in v meni, na koncu koncev je bilo pa vse tako preprosto. S ponavljajočimi se vzorci, da je postalo že dolgočasno to … Iskanje. 

Danes sem načeloma zelo miren človek. Večkrat se zavem hvaležnosti, ki me prelije s toplino od prsta na nogi do najvišjega krajčka v žogi, iz katere mi rastejo lasje. Hvaležna sem postelji, v katero se tako varno skobacam, strehi nad glavo, ki mi omogoča, da uživam v grmenju, vetru in pripeki, hvaležna dejstvu, da imam ponoči ob sebi tako tople šape, da bežim pred njimi, ker mi je včasih znotraj njih prevroče, hvaležna moči uporabe novodobnih mobilnih aplikacij, da sem na tekočem z življenji mojih ljudi. In oni z mojim, ko jim prav o teh občutenjih, ki pridejo tako iznenada, zagrulim sredi noči. 

Čeprav je naslednji dan obraten od zadovoljnega, bruham ogenj, teče iz oči, lahko bi spekli en prav dober stejk na vrhu moje razbeljene lobanjine kosti, sem v končni fazi lahko zelo srečen človek – z namišljeno definirano identiteto (zdaj si pa že žaba napihljivka …), s sprejeto diagnozo kronične bolezni (a kdo je nima?), s trideseto letnico v de-en-ka-ju (pa tako si se je bala!). V okviru dveh pomembnih vlog, v kateri sem kar padla, ko sem življenju začela prikimavati, kričati ta slavni “Ja!”, sem našla svoje posebno poslanstvo udejstvovanja same sebe. V smislu še malo drugačne rasti zaradi vseh novih izzivov, spoznavanja prej neodkritih pomanjkljivosti in kar je ključno – spontanega vzpostavljanja vizij, želje po uresničevanju idej, kaj vse bi!

Čizi, osladno, zlajnano – ko povem, kako sem v resnici rada v svoji koži. Z vsemi zdravimi prehranjevalnimi navadami, junky nedeljami, jutranjimi jogicami, kršenji novoletnih zaobljub. In ko sem v resnici rada v tej svoji koži, ko sem rada mirna mornarka, ki kontrolirano pluje skozi čiste vode – kam se potem zatakne ta moj navdih za pisanje? Ki ga imam tako rada, ki mi ohromi center za čas, za lakoto, za ostale potrebe, ki mi ponudi, da sem v trenutku samo jaz in tipkovnica in kozarec kefirja … Ter rezina domačega ajdovega kruha s putrom in medom na to deževno, zdaj že ponedeljkovo, deževno jutro.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: