Bilo je rojstnodnevno darilo

Kot bi me nekdo zavil v povštre in mi v ušesa naštelal vatko, preden skočim v novo prazno vesolje, kjer po vrhu vsega lebdiš in sploh ne padeš … Če mi je ostalo kaj od dveh let osnovnošolske fizike. Tako sem se počutila, ko mi je ob njegovem neznanem pivu in moji domači mešanici temnega starega pramna s fanto povedal svojo idejo. In plan. In vse, kar se zraven dogaja v njegovem tronovskem umu. Oh, kaj bom potemtakem res dve uri kasneje priznala poraz in se prištela v skupino ostalih tridesetletnikov, ki me zadnji čas vse bolj obkroža? – Ne boš, zdaj pa si že malo izmišljuješ, res nimaš kaj veliko pojma o relativnostni teoriji. Dve leti osnovnošolske fizike, saj pravim.

Bila sva eno štengco višje na najini sinhroni plovbi

 Seveda sem ven potegnila simboliko in si jo po svoje zinterpretirala. Prav ali ne, vseeno mi je. Tista neka najina miselnost o tem, kako je treba izkoristiti »zdaj«, je bila naenkrat spajkana skupaj. Ker da je prihodnost že tako huda nepredvidljivka, pri meni pač še na malo višjo potenco – dejstvo je, sprijazni se, bolezen in to. »Zdaj« je pravi moment, čeprav tudi ta »zdaj« nikakor nima idealnih pogojev. Ima en kup ovir, ima en kup zajedavcev in pošasti, ki se skrivajo pod posteljo ali v omari, če ponoči ne zapreš njenih vrat. Srci sta si plosknili, greva v to.

MS je rada na mrzlem

Mesto najinega pristanka je že tako sanjsko. Predvsem je adaptirano v moje želje, v neke vizije, kam bi šla, če bi kam šla, ko bom šla, v katero smer me vleče, a na to smer niti pomislim ne, saj je ne utemeljim konkretno. Proti severu bi šla, nekoč, enkrat. Zaradi prijaznejše klime električnemu sistemu v meni, saj ta rabi hlad za lažjo pretočnost, zaradi ne tako močnega sonca, ker ne maram tako zelo sonca, in zaradi lepot, ki so že po opisih in slikah, da dol padeš. Ne predstavljam si, kako in kaj in kje je to zares. Videla bi. To deželo ledu in ognja.

 

 

Potovanje je čisto najino

Breme mojih multiploskleroznih pohodnih palic in opornice na levi nogi je predvsem na njem, mojem sopotniku, sploh ne toliko na meni. Jaz se že potrudim, jaz se že posmehnem in zasmejim, jaz se že spotaknem, jaz že zakričim in zajokam. On pa ne. On samo gleda, me dvigne, mi poda roko, me posedi na stol, zavije z očmi ali pa ne – to vse je pa včasih težje od govora in akcije v prvi osebi ednine, priznajmo si. Z družbo je vse te avanturistične podvige vedno lažje izpeljat. Takrat se težka misel razporedi na več glav, dobra volja se kar sama od sebe vzdržuje, črna stanja ne pobijejo vsega živega, utrujenost pa se oglaša zgolj kolektivno. Praktično obstaja več podpornih komolcev, včasih tudi več hrbtov, na katera se v resni krizi lahko zavihtim. Nenazadnje je tudi več priročne pomoči pri pripravi hrane, postavljanju spalnice, nabiranju kilometrov na števcu avtomobila … Vse je lažje v družbi več ljudi. Ona, moja bolezen, je takrat bolj zadaj in nepomembna. Velikokrat tarča posmeha, takega ironičnega, živahnega in luštnega. Povej na glas, zelo pogumen je ta moj zlata vreden tip, ki je prevzel tolikšno odgovornost in skrb, ko me je nesel do polarnega pasu!

 

Kompromisi se igrajo pomembneže

Taki, veliki kot ledeniki, vatnajokulskih, katlastih, kraflastih, heklastih razsežnosti. Takoj je težko zaštartat z njimi, ampak če jih ni, voznik in sovoznik z velikim gnevom skupaj prežvekujeta kilometre. Vsaj ti se takrat zdijo še daljši in nadvse dolgočasni. In ne more biti vse prilagojeno meni, porkaduš! Res sva sem prišla skupaj, raziskovala bova skupaj, na letalo za domov bova šla skupaj in skupaj bova pripovedovala islandske štorije domačim. A že tako ne bo veliko gora preplezanih zaradi mene, zakaj se ne bi malo odlepila drug od drugega na vsake toliko, jaz sedem in počijem, dežela ni nevarna. Ti pa odvandraj vsaj tja na črno plažo do razbitin letala po nekajkilometrski puščobni črni poti. Težko dosežem to, da ta svoj ego pustiš pri meni in odideš z lažjim korakom naprej.

Nisem herojska s tem, ampak tudi tebi ni potrebno biti. In tlačiti vseh želja vase. Na koncu boš ti srečen, ker si videl nekaj, kar sicer z mano ne bi, in bom jaz srečna, ker boš ti tako zadovoljno klikal po fotoaparatu in mi kazal fotke. No, potem je prišla nevihta, uscalo se je, kilometer pred njegovim ciljem je obrnil in stekel v mojo smer, da mi je odklenil avto. Prej sva na ta morebiten scenarij pozabila, bila sem brez ključev, telefon je ostal v avtu, zdaj se je pač res izkazal za herojskega. Proti koncu potovanja so se kompromisi seveda vse lažje sklepali, se s sopotnikom sprijaznita z dejstvom, da se nimaš kam umaknit ob prepiru … Jaz ne morem skočit ven iz avta in zaprotestirat sredi magmatske puščave s tem, da ne grem nikamor več z njim, on pa ne more zažlajfat in mi ven fliknit kufra z gorilnikom in juho iz vrečke na glavo. No, lahko, ampak se še prištevava k enim razumnim bitjem. In že tako sva omejena s časom. Res omejena.

 

 

Cestna statistika za 1200 evrov

Tempo je hud, na dan prevoziva tudi deset ur, v sedmih dneh obrneva 3500
kilometrov
. Od tega skoraj pol po razdrapanih gorskih cestah. Vidiva pa vse zastavljene točke, ki sem nama jih označila tako površno in časovno nedorečeno, da sem že v štartu svojo vlogo samooklicanega izurjenega navigatorja spodkopala. Ampak ej, z vsakim novim kilometrom sem bila bolj ufurana v zemljevid in vodič in v branje in lociranje točk med vožnjo (zahvaljujoč dobrim Jimneyjevim amortizerjem), da sem si le pridobila naziv odličnega sovoznika! Islandija je tako ali tako zelo hvaležna gostiteljica, kar se razgledov in raznolikosti pokrajine tiče. Potovanje je teklo gladko, ja, zdaj lahko tako to rečem. Nobene becke nisva poslala v beckasta nebesa ali kam blizu, čeprav jih je bilo ob cesti več, kot pa na sceni, ko jih šteješ, preden zaspiš. En ptič se nama je zaletel v vetrobransko steklo. Čez eno že povoženo mrtvo gos sva zapeljala. Do konca se nisva navadila na neavtomatski prižig luči in so nama nasproti vozeči neštetokrat poblendali. Znak, ki je grozil, da prihaja teren, primeren le za 4×4 vozilo, sva z veseljem zagnano obvozila. Res sva bila hvaležna, da si nisva izposodila karavana. To je groba cestna statistika, več o sami poti povem v dolgočasnem potopisu, ki ga boš verjetno slišal v najini dnevni sobi. V spremljavi fotk, ki niti približno ne morejo zajeti lepot, ki so na koncu dneva že prav utrujale proces možganov, zadolžen za dojemanje čudovitosti narave.

 

 

 

Join the Conversation

5 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: