Preden dozorim ali kdaj sploh dozorim

Nohte na nogi sem si le poščipala. Že nekajkrat, ne se ustrašit, da jih puščam od decembra! Sem pa začela razmišljat in prav lovi me že misel, da bom v tej dobi, ko je sekundni cagar nastavljen na parstokrat hitrejšo prestavo, pozabila, da sem/bom prestopila to magično ukleto desetico …
Razen, če bom svoj propad in hkraten ponoven vznik preživela v sobi brez sten z najlepšim razgledom, pod čarobno auroro borealis, ki je ne bom niti videla, ker saj bo dan, v dihanju s severnimi vetrovi in ovita v dežni plašč, ker saj naju ta zasleduje kamorkoli greva … Pa s plastičnim kozarčkom šampanjca ali gazirane vode, namakajoča svojo rit v naraven bazenček termalne vode. Ne, v tem primeru bo dežni plašč ležal na skalci ob vodi, plastične mama-kape pa si ne nadenem za v nekaj tako lepega.
Sanjarim, seveda. A že kupujem hitro postavljiv majhen šotorčič, dvojno spalko, da ne bo zeblo. Nove pohodne palice, ki me bodo odnesle k oblaku, da bom videla obzorja. Koledar je porisan s črkami ledene dežele, zdaj gre zares!
 
Sem v vsem tem času stopicljanja na tem planetu izgubila kaj časa? Zagotovo sem, a vse zamujeno in izgubljeno (če sem že izgubljena in to v vesolju) je postal gradbeni material za to, kar sem zdaj. Prav nič manj vredno ni od doživetega, okušanega in prevohanega. Gre za nujno pomembno balastno surovino, ki bitje z možgani prisili v to, da jih uporabi, da kaj spozna, da kaj ponotranji, da si kaj zaželi in da kaj novega uokviri. Še kako zadovoljna sem s tem trenutnim, kar sem zdaj, s present-selfom, in še bolj mi zadensajo organi, ko pomislim, v čem vse se moram še izboljšat, kaj vse moram še izkusit, da me lopne po betici in me spremeni v trdoživo čupko s superwoman mišicami. In buško. 
 
Včeraj sem zamodrovala, kako mora včasih človek stopiti v Strah, zaplavati v nekaj, česar se boji, da bo znal čofotati brez rokavčkov, da bo ven dobil krasen rezultat in dober izkoristek za nadaljnjo gradnjo svoje osebnosti. Pa prav prepričano to mislim, čeprav gre za zlajnane vrstice, ki nam jih tupijo prav vsi duhovni in neduhovni mentorji, samooklicani in nesamooklicani življenjski trenerji, ti, ki so to že izkusili ali pa niso, samo dobro se jim sliši. Po novem tudi jaz, nekdo-jka, ki se prvič s pametnejšo glavo in z veseljem in z majavimi koleni podaja v nekaj travmatično čudovitega. Tudi tu gre zares.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: