Vznemirljivo življenje brezposelnika, 2. del: pozdrav, jesen!

Gre sicer za neprekinjeno nadaljevanje prejšnje  objave, a zaradi zasanjane harmonije začetnega dela teksta ob povratku z dopusta in zaradi zagrenjenga in temperamentnega zaključevanja istega teksta, bi bil preskok za namišljenega bralca prehud. Zato klikam na povsem nov bel list moje blogerske knjige.

Običajno zakrpam rane, ki si jih pridelam ob
padcu nazaj v realnost, s krušnopekovskimi podvigi oziroma podvigi, ki
vsebujejo vsaj moko, vodo in pečico. Kaj tako grdega, kot ta teden, me s pekača
še ni uspelo pogledati … Še dodatno izgubim zaupanje v svoje avtonomno
odraslo življenje, instagramski hashtag #bakingcheersmeup dobi povsem nove
razsežnosti. Take, da bi v sami jezi tisto naoljeno skropucalo v obliki falusa
s polžkovo hišico zabrisala v neločevalni zabojnik s plehom vred. 

Na začetku
tedna sem si obljubila, da si do petka rešim življenje … Rešila sem si
osnovno zdravstveno zavarovanje, to ja, rešila sem si rehabilitacijo v
novembru, to ja, rešila sem si oči z obiskom očesne klinike in nedeljsko
popoldne šestnajstega oktobra, ko grem na cirkuški spektakel, ki je v bistvu
moje darilo ne-meni … Vmes sem izgubila malo svojega živčnega zena, ki sem si ga pridobila čez poletje, ko so mi tri trole
pred Tivolijem zaprle vrata pred nosom. Zaradi tedna mobilnosti, so rekli.
Teden nemobilnosti zame, absolutno!! Skoraj zajokala sem na postaji, ko sem z vampirsko razširjeno zenico po soncu prehodila malo več, kot sem si zastavila, in utrujeno iskala vsaj prostor, da bi se usedla. Pa so na vseh klopcah zganjali lumparije srednješolci, fantje v skinnykah, v več kot povsem oprijetih kavbojkah, odrezanih na sedmih osminah, da so jim kosmati gležnji gledali ven. Kakšna moda!, si rečem … Ah, saj kocin niti nimajo, ugotovim malo zatem, ko na skrivaj snapchatnem zgražanja polno fotografijo superg, moškega ali fantovskega gležnja in odrezanih in za centimeter zavihanih hlač. Punce, vse z dolgimi svetlorjavimi lasmi se držijo bolj zase, njihova moda je kjut. Prijazno mi tudi povejo, na kateri troli sem, ko končno stopim kar na eno, samo da se odpeljem s tistega kraja.

Ne zaradi tega, pač pa zaradi skupka vseh ostalih
nedejanj, ki jih nisem izpolnila na mojem tedenskem, mesečnem, letnočasovnem to-do seznamu, sem zaključila,
da moje življenje niti približno še ni rešeno. Čakal me je minimalni zlom, ko nisem znala razložit, kaj točno me tare. Luzer sem!, je kričalo v meni. Nikoli nisem marala septembrov, nikoli začetkov jeseni, čeprav mi kot letni čas skoraj od vseh najbolj leži. Se poistovetim z njo, z mirnostjo in spokojnostjo, ki jo prinaša. Samo, da začetka ne bi imela v septembru … September kot mesec je okej, če imaš urejen status. Res sem uživala v malo hladnejših dnevih, ko sem bila na varnem. Zdaj pa nisem. Nekaj moram naredit, da bom  vsaj malo zazihrana z nečim. Malo vem, kaj moram, a ker se bojim … No, zato mi je tako težko uredit in obkljukat ta moj to-do seznam. Čeprav je tudi veliko finih reči na njem zapisanih.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: