Skip to content
Menu
Izgubljena v vesolju
  • Kdo sem?
  • To je MS
  • Zdravljenje
  • Moja zgodba
  • Navodila za življenje
  • Trenutni navdih
  • Potovanja in MS
Izgubljena v vesolju

Vznemirljivo življenje brezposelnika, 1. del: Povratek z dopusta

Posted on September 24, 2016December 27, 2017
Vznemirljivo? In dopust? Zaradi vsesplošne skepse, ki se je da čutiti v tem drugem vprašanju, odpiram novo rubriko o življenju brezposelnika. Vznemirljivo predvsem zato, ker je najbrž vsako življenje vznemirljivo, ne glede na to, ali cel dan preždiš za neumnimi serijami, ker ne upaš priklikat do zaposlitvenih portalov, ne glede na to, da cel dan preždiš klikajoč po zaposlitvenih portalih, ko si to dejanje že upaš, in ne glede na to, da cel dan preždiš med kupi po dopustu opranih ali pred dopustom razmetanih cunj.

Dopust. Kako si le-tega sploh privoščiš kot brezposelnik, ne vem. A recimo, da ti rata, kako lahko sploh imenuješ dopust z dopustom, če je že to tvoje (sicer vznemirljivo) življenje en sam dopust? A recimo, da rabiš oddih tudi od tega večnega prisilnega dopusta, rabiš spremembo okolja, rabiš spočit oči, ki so že malo utrujene od tega kvazi frilenserskega buljenja v svet … Rabiš zbudit in natrenirat tiste mišice, ki so na tem ravnem terenu v copatih pozabljene, zakrnele.

Pa solni piling naredi kožo tako čisto, gladko, nežno, brez napak, nezapečeno … Ne, to naredi nastavljanje senčnim elementom. Kdaj me je morje tako vzljubilo? Domov se vračam okrepljena, stabilna, kot bi bolezen izginila, kot da ne bi nikoli rabila pohodnih palic za preboj do kamnitih skritih plažnih kotičkov vročih s turisti in mediternskim rastjem zaraščenih otokov.

Dopust si vzamem tudi v septembru. Sva naredila nepremišljeno potezo, da greva tako daleč? Tako pozno? Tako sama? V deželo, prav čudovito brez otroških krikov, v čas, prav miren brez pločevinastih kolon, s praznimi cestami in trajekti, v okolje, prav prezračeno in čisto brez sosedov … Samo tvoj tabor, samo tvoj poni, samo tvoje stranišče. In daljše noči. Temnejši in bleščeče pozlačen ten kože, obarvan z bolj šibkimi septembrskimi žarki, ko začnejo s svojo pripeko šele popoldne, pa še takrat čisto nič preveč, že po enem tednu bledi. Človeški olupek se regenerira hitreje, ampak moja podopustniška depresija … Traja dlje.

Share this:

  • Click to share on X (Opens in new window) X
  • Click to share on Facebook (Opens in new window) Facebook

Like this:

Like Loading...

Related

Leave a Reply Cancel reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Drobni tisk

Na tem blogu ne promoviram čisto nobenega zdravila. Vse, kar omenim, je moja lastna izkušnja, del moje osebne zgodbe, ki jo pišem vzporedno z diagnozo multiple skleroze.

FB

FB

Išči

Arhiv

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
©2025 Izgubljena v vesolju | Powered by SuperbThemes
%d