Izbezana iz mehurčka

Pravzaprav ne. “Izbezana” je preveč lepa, preveč rahla oblika za poseg, ko nekoga na silo vržeš iz milnega objema roza atmosfere, ki se zablešči v spomladanskem žarku, ko zapluje nad cvetočimi češnjami. 
“Izbezana” je mravljica iz luknjice med tlakovci, a potem bo neuničena vseeno še našla pot do svojega (za moje dojemanje ogabnega) mravljišča, moj mehurček je bil pa abstraktno rečeno sesut v prah. Razstreljen. Odpihnjen na konec neskončnega vesolja. Spečen in pojeden!
Lebdeča nad razdejanjem in z grmenjem za sabo spoznam. Kako prav ima ta črn namrščen oblak!
Neorientirano lovim nek nov, ampak star smisel, pozabljen smisel. Sploh trdna tla pod nogami, hlastam za neko novo in neznano obliko kisika, iščem vsaj travne bilke, da se jih lahko oprimem … Pa so se v vetru vse tako nesigurno majale sem in tja, da ni bilo nobenega zavetja niti tam pri njih. Tako majhna sem.
Pa sem začela plavat. V viharju. Pa sem začela kontrolirat vetrove. Pa sem začela pridobivat motivacijo za šivanje jadra. Pa sem našla čoln in se usedla vanj. Drvim naprej, ne prepričujem nikogar, sama sem. Rabim samo en pristan. In nič več ne čakam.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: