Namesto ohranjanja zdravja se odločim za potovanje tja, kjer veter meče pesek v obraz, in potem tja, kjer si lahko umijem ta peščeni obraz. Med slane valove drugega najmanjšega oceana. Vržem telefon v morje, v čudovit razgled z razglednice, da bo regeneracija mojih celic popolna in še boljša kot doma, kot v toplicah.
Uidem temu zimskemu mrzlo-toplemu vremenu, ko daš na glavo kapo, ko greš ven, ker zazebe, a jo kmalu pospraviš v žep nezafršlusanega plaščka, ker malo zašvicaš pod njo. Pospešit si grem krvni obtok v vedno ledene podplate. Pokneippat, ampak z daljšimi intervali.
Še naprej raje ostajam skeptik, ej, tokrat povsem zaradi morebitnega pretrdega padca na realna tla! Dokler me ne zagrabi tesnoba, ko bom plula nad globoko neznano modrino, takrat bom šele vedela, da gre zares.