Kako je pult udaril po moji skepsi

In tako udrihajoč ni bil prvič. To, da mi je že vnaprej ratalo, da sem postala uničevalka motivacije še osebi, ki je več kot zagnana za uresničevanje novih idej in sprememb … Spremembe! Oh, tako me strašijo. Taka rada sem utečena v svoji rutini in dolgočasna z vsemi skoraj enakimi začetki dneva, ki se lahko razlikujejo le v horizontali – pač, da ni smuti, ampak da je narezano sadje z oreščki in javorjevim sirupom. Ali pa da je sojino mleko z ovsenimi kosmiči, cimetom in javorjevim sirupom. Ali pa da je limonasta voda z ingverjem in cimetom. Sadje je lahko priložnostnot, je pa nujno, da je in z eno superfood sestavino v kombinaciji. Grilled Cheese večer, moja obsesija, mora biti vsake toliko. Pa vidiš vzorec. Vsa udobna v svojem kokonu pa če je ta kokon podirajoč in zatohlih vonjav. Ker sprememba pa hoče to uredit, to razbit in na novo postavit, če je treba.

Ampak potem sem pa čudežno zadovoljna! Skoraj vedno in če nisem, že nekako adaptiram svoj bivalni ritem v novo škatlico in tudi to skoraj vedno ovijem v lep zavijalni papir. In vseeno sem takoj drvela na upravno enoto po nov potni list. Malo me je sicer skrbelo, ker nisem doplačala trinajstih evrov za prioritetno naročilo, ampak po izkustvu prazne vrste in tega letnega časa me ni smelo kaj skrbet. Potni list je vseeno prispel v treh dneh, o tem, kako hitro in ali sploh bo igral svojo vlogo, pa niti omenim ne, da ne zđinksam vsega. Pult je čudovito izpadel, moj najljubši sospalec in računalniški serviser je postal tudi moj najljubši mizar in postavljalec kuhinj.

Če mi je že tako udobno in toplo v tem mojem kokonu, na momente zasovražim to svojo udobnost. Tako močno jo zasovražim, da se ne bi udarila s pultom samo po skepsi, ampak po moji pasivni buči in kokonu! Ker se udobnost hitro izenači s pasivnostjo in pasivna na področju iskanja ta prave službe, od katere bom imela tudi družbeno koristen občutek, čeprav ni nujno, da bom delala v korist družbe, in en kanec več samostojnosti, sem že predolgo. In pasivna na področju mojega projekta, Projekta 2015, ki bo konkreten element pri delu v korist družbe. Tako pasivna sem, da sem huje pasivna od tega kreativnega pisanja, ki ga izvajam v tem koščku Vesolja. Potem že veš. Ampak se še naprej tolažim s čakanjem in to ne s čakanjem, da bo služba našla mene, ampak s čakanjem na program, ki obstaja in še kako računam nanj, da mi bo pomagal najti name čakajočega bodočega šefa. Če ne, se bom z lepim zavijalnim papirjem, tistim, ki sem ga prej omenjala, obrisala pod nosom.

Nek ce-ve mi je pa le uspelo spisat. Samo še za spimpat je in bo odličen.